Življenje nas velikokrat preseneča. Postavlja nas pred preizkušnje. Omogoča nam zmage in poraze. Dovoli nam, da ljubimo in sovražimo, včasih celo oboje hkrati. Dovoli nam, da spoznavamo ljudi okoli sebe in svet v katerem živimo. Nemalokrat nas stisne v kot, da izgubimo dah. Lahko od sreče ali od strahu. Ko smo prizadeti nas je strah ponovnih bolečin in prizadetosti, zato počasi okoli sebe začnemo graditi zid. Zid, ki bi nas branil pred nevšečnostmi. Zid, ki bi nas branil pred zlobnimi ljudmi. Zid, za katerim se bomo počutili varno. Ob tej naši gradnji in ustvarjanju zidu okoli nas, se ne zavedamo, da smo mi edina oseba, ki ostaja za tem zidom. Vsi drugi, zaradi katerih smo ta zid zgradili, ostajajo v svobodi. Mi pa vedno bolj, iz dneva v dan, živimo na omejenem prostoru. Zgradili smo si kletko v katero smo se zaprli in ne vidimo več zunanjega sveta.
V sebi pa nosimo srce, ki želi živeti. Naše srce ne želi omejitev, nikakršnih. Srce želi ljubiti in poleteti. Pa to niso omejitve, ki so fizične narave. Veliko bolj strupene so omejitve, ki smo si jih sami postavili. Omejitve zaradi naših lastnih želja. Prostovoljno si nadenemo okove in razmišljamo omejeno. Hkrati pa iščemo krivce za našo nesrečo. Ko začutimo, da smo nekje obstali, da ne zmoremo prosto živeti je smiselno pogledati, kje smo in zakaj smo tukaj. Smiselno je pogledati v preteklost, smiselno se je vprašati kakšni so naši cilji. Pogled v preteklost in prihodnost ne škodita, če realno živimo tukaj in zdaj. Koristna sta, saj s tem spoznamo naše namene in vzrok za naše sedanje stanje. Nesmiselno pa je v neskončnost premlevati preteklost, obsojati ljudi, ki so nam naredili to in to, nesmiselno se je vsak trenutek znova počutiti ranjeno. Dejstvo je, da smo tukaj in zdaj, da je za nami preteklost, ki nas je naučila določenih lekcij in mi smo pridobili spoznanja. Preživeli smo. Spoznanja pa nas v današnjem času vodijo po poti, ki je za nas najboljša. Ja, ponovno se bomo na naši poti srečali z ljubeznijo. Na naši poti bomo spoznali tudi krivico. Na tej naši poti bomo doživeli veselje in žalost. To je življenje. Pisano. Vseh barv.
Smiselno je pogledati naše lastne omejitve. Smiselno je pogledati vse zidove, ki jih imamo okoli sebe. Počasi in previdno je potrebno odstraniti vsako opeko posebej. Vsak dan nekaj. Če ne zmoremo sami, je smiselno priskrbeti pomoč. Nekoga, ki nam stoji ob strani in nam pomaga. Da smo varni. Da lahko začnemo ponovno zaupati in verjeti v svobodo. Začeti je potrebno pri svojih lastnih mislih. Ko se zavemo, da razmišljamo omejeno, je potrebno takoj v tistem trenutku te misli prepoditi ali spremeniti. Zelo modro je vprašati naše srce, kaj njemu pomeni svoboda. Ta svoboda, ki jo želi naše srce ni vezana na ljudi, ampak samo na eno osebo in to smo mi sami. Zato je smiselno najprej iz svoje glave prepoditi misli in obsodbe, ki se dotikajo drugih ljudi. Čas je, da sebe postavimo na prvo mesto, saj bomo le tako oseba, ki bo steber v družbi in v okolju v katerem živimo. Ko bomo preoblikovali naše misli, se bodo spremenile tudi naše besede. Besede se bodo zlile z našimi mislimi. Povedali bomo to kar mislimo in naše besede bodo postale naše orodje in orožje, s katerim bomo na miren in prijazen način povedali kaj želimo. Te naše besede bodo imele moč, ljudje jih bodo slišali in jih bodo spoštovali.
Ko so besede, ki jih govorimo podkrepljene z našim srcem, ne kričimo. Ko imajo besede, ki jih povemo podporo našega srca, ne obsojamo. Ko govorimo s srcem, nas ni strah povedati kaj čutimo in kaj želimo. Obsodbe, kričanje, zaničevanje so samo izraz strahu, da nas drugi ne bi videli zares. To je naša obramba, da skrijemo svojo bolečino in strah. S tem prekrijemo svoje lastne rane, s katerimi se bojimo soočiti. Prav zato, da se pozdravimo in živimo naše resnično življenje, je potrebno odpreti vrata naše lastne kletke in podreti zidove preko katerih ne vidimo. Če smo se skrili za zid zaradi razočaranja v ljubezni, nas nihče ne vidi. Ne vidi nas oseba, zaradi katere ždimo za tem zidom, pa tudi vsi ostali ne.
Modro se je spomniti svojih sanj, ki smo jih sanjali, ko smo bili še svobodni. Ko smo bili še prosti. Smiselno se je povezati z njimi, smiselno je začutiti vse to, o čem smo nekoč sanjali. Tukaj smo in zdaj. Živimo, dihamo in smo. Dokler dihamo je vse mogoče. Zmoremo zapustiti našo lastno kletko in začutiti svobodo. Vrata so odprta. Tukaj in zdaj so. Strah nas je. Ne poznamo sveta, ki nas obdaja, pa vendarle je vredno. Vredno je živeti svoje sanje. Svobodno, vsak trenutek. To ne pomeni, da bomo naše življenje obrnili na glavo. To samo pomeni, da bomo to kar sedaj živimo živeli bolj pristno, odkrito. To pomeni, da bomo spregovorili s srcem. To pomeni, da bomo ljudem gledali v oči. Oči vedno povedo resnico. So ogledalo naše duše, ki nas ob vsakem trenutku podpira. V našem okolju se bomo sporazumevali z očmi in začutili odziv drugih duš. Manj bomo pozorni na besede in veliko bolj na dejanja. Dejanja so odraz globoke resnice. Mar nam bo zase in za druge. Začutili bomo povezanost in enost s svetom. Začeli bomo zares živeti polno življenje iz Ljubezni.
Suzana Clara