Življenje nas včasih vodi prav po čudnih poteh. Vsaj nam se zdi tako. Ko pridemo do cilja, ali premagamo določene težave, se nam naša pot odkrije v drugi luči. Prepoznamo vse prepreke, razumemo zakaj so se nam stvari zgodile. Takrat pridemo do točke, ko izbiramo nove smeri, ko se odločamo kam pelje naša nova dogodivščina. Seveda, če življenje dojemamo s svetle plati. Če smo črnogledi, pa samo čakamo in pričakujemo nove težave. A smo res rojeni pod nesrečno zvezdo in za nas ni sreče? Odgovor je zagotovo ne. Ob rojstvu nam je dana svobodna volja. Imamo moč, da izbiramo svojo pot, imamo moč odpuščanja, imamo moč Ljubezni, imamo moč odločanja. V katerikoli situaciji smo se znašli imamo vse prej našteto. In naša odgovornost je, če na svojih ramenih nosimo težko prtljago jeze, zamer in sovraštva.
Stvari niso črno bele. Ali pa mogoče so? Prisotni sta svetloba in tema. Ena brez druge ne moreta obstajati. Tudi v nas vladata obe sili. Od nas pa je odvisno kateri bomo dali prednost. In dobro je, če je naše življenje črno belo, belo črno. Dobro je, če imamo jasno mejo med enim in drugim. Dobro je, če se zavedamo, da je od nas samih odvisno, ne glede na preteklost, kako bomo izbirali prihodnost. Ja, življenje nam ponuja 50 odtenkov sive barve, mešanico bele in črne. Kaj bomo torej izbrali?
Najlažje je odgovornost preložiti na druge. To pomeni, da ne želimo biti povezani s tem edinim življenjem, ki ga imamo. Razdajamo ga za zamere do staršev, vrstnikov, ljudi, ki so na nas že zdavnaj pozabili. Mi pa še vedno meljemo in meljemo in ne zmoremo oprostiti. Naložena nam je odgovornost za druge. A je res? A smo odgovorni za druge? Nismo. Odgovorni pa smo za svoja dejanja, za svoje odločitve, odgovorni smo za svoje življenje. Odgovorni smo za to, če naše življenje ni podobno življenju. Na voljo nam je veliko omame, ki nas popelje v drugi svet. Ne zmoremo. In tekamo sem in tja, ter iščemo pomoč. V razno raznih stvareh. Ob tem ne opazimo vse prtljage od katere smo že dalj časa izmučeni. Ko tekamo sem in tja, na hrbtu nosimo nahrbtnik zamere, jeze, sovraštva in strahu. Ta slednji je zelo težek in zelo trdovraten. Kaj pa če je vse res? Ja, vse je res. Res je to, v kar verjamemo. To je naša resnica in naša realnost.
Ob vsem tem strahu in iskanju resnice, dopovedovanju kaj je res in kaj ni, pozabljamo, da v sebi nosimo najmočnejše orožje in to je Ljubezen. V kateremkoli težkem obdobju se znajdemo, karkoli se nam pojavi kot težava, kakršenkoli strah nas v tem trenutku preveva, rešitev je povezava s samim seboj in Ljubezen, ki jo nosimo v sebi. Samo to šteje. Ko smo v Ljubezni povezani sami s seboj, smo tukaj in zdaj za vsakogar, ki nas potrebuje. Ko smo v Ljubezni povezani sami s seboj, smo kanal za svetlobo, ki prihaja na Zemljo. Ko smo povezani sami s seboj nas ni strah. Se ne bojimo. Tema ima zelo prebrisane metode, da nas zvabi v past. Lahko se nam pokaže v različnih oblikah, precej prijaznih. Vsak lahko zapade v temo, predvsem takrat, ko mislimo, da ne moremo, da smo se že tako razvili, da smo svetloba. Zato je potrebno, da smo čuječi, da čutimo in da se vsak trenutek znova odločamo za Ljubezen. In, ko vmes pademo, ko ugotovimo, da nismo Ljubezen, se poberemo in s hvaležnostjo gremo naprej.
Svet je lep. Diha z nami. Pošilja nam sončne žarke, ki nas ogrejejo. Pošilja nam veter, da nas boža. Pošilja nam dež, da nas opere. Pošilja nam svetlobo in temo, da se lahko odločamo. Pošilja nam težavne ljudi, da se lahko odločimo za Ljubezen in zacelimo svoje rane. Pošilja nam učitelje, v različnih oblikah. Karkoli nam pošlje to naše življenje, še vedno smo mi mi. In še vedno smo odgovorni zase. Za vse kar izrečemo, za vse kar damo in za vse kar sprejmemo. V vseh oblikah. Vedno in povsod. In, ko treniramo to našo svetlobo, ko treniramo Ljubezen, svetloba in Ljubezen postaneta del našega življenja. Znebimo se sivine in živimo v svetlobi. Brez strahu, brez zamer. Če smo v tem trenutku v stresu, žalosti, strahu, jezi in zamerah je čas, da se obrnemo vase. Čas je, da odpustimo in smo hvaležni za vse kar nas obdaja. Imamo svoje talente, znanje, sposobnosti. Vsi jih imamo. In, ko vse te talente združimo z našimi vrednotami začutimo svojo moč, moč Ljubezni in Svobode. To je to kar nam pripada. To je to kar imamo. Vedno, v vsakem trenutku pa se nam ponuja rešilna bilka, ki nam pomaga iz težav. Samo videti jo moramo. Saj veste kaj je rekel Mali princ. Če želiš videti, moraš gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno. Prav tako je z rešilno bilko.
Suzana Clara