Takoj, ko se srečamo s tem svetom, ko se rodimo, se prične učenje za življenje. Naučiti se moramo veliko stvari, da lahko na tem svetu preživimo. Učenje poteka na vseh nivojih, tudi na tistih v katere mogoče ne verjamemo ali pa se jih sploh ne zavedamo. To naše učenje velikokrat poteka preko bolečin, preko ponavljanja, da osvojimo lekcijo, ki smo si jo zadali. Ob našem fizičnem telesu, ki smo ga prejeli ob spočetju, je naše življenje tudi proces učenja naše duše. Duša pride na Zemljo s svojim predznanjem in s svojo nalogo kaj želi spoznati. Prav to naše dušno učenje nam lahko v življenju povzroča največje bolečine. Zato je modro prisluhniti notranjemu glasu, ki je največkrat tudi glas naše duše. Velikokrat se nam zgodi, da moramo večkrat ponoviti isto lekcijo. Včasih se akterji zamenjajo, pa vzorci ostanejo isti. Včasih gremo skozi različne vzorce z istimi ljudmi. Lahko se preselimo celo v drugo deželo, proč od vsega, pa nas ponovno čaka ista lekcija v drugem okolju.
Resnica je ta, da pred seboj pač ne moremo zbežati. Naše znanje, naše telo, naši vzorci, vse to kar je naše, gre z nami. Povsod, dokler ne predelamo to, kar je potrebno predelati. Ko zamenjamo ljudi ali okolje, je nekaj časa čisto drugače. In že mislimo, da smo rešili vse naše probleme. Ko se ustalimo, pa začnejo naši vzorci ponovno delovati. In tako naše okolje postane enako kot prejšnje in ljudje s katerimi se družimo se spremenijo. Zato, ker potrebujemo učitelje in učno okolje za naše učenje. Ko to dojamemo, naše življenje postane lažje. Začnemo se zavedati, da so ljudje okoli nas tudi v procesu življenjskega učenja. Začnemo se zavedati, da nekaterih stvari še pač ne znamo in si dovolimo spremembe.
Res je, velikokrat v našem življenju naletimo na ljudi, ki nas prizadenejo. Srečamo ljudi, ki izdajo naše zaupanje. Lahko se zgodi celo huda skrajnost in nas ti ljudje želijo tudi fizično poškodovati. Ko se dogajajo zelo hude stvari, je potrebno zamenjati okolje, si opomoči in šele nato nadaljevati z življenjskim učenjem. Ni pa modro bežati, se vedno znova zapletati v iste zgodbe in zapirati vrata za seboj. Vsi smo se rodili v svojo družino. Od družine smo prejeli korenine, prejeli smo gene, lastnosti in določeno okolje. Veliko vlogo igra družina v našem življenju. Naša duša si jo je izbrala, da bi v tem našem trenutnem življenju lahko doživela razvoj, ki ga potrebuje.
Velikokrat je to zelo težko razumeti. Ta naša družina prinaša s seboj veliko lepih pa tudi veliko težkih stvari. Predala nam je korenine, predala nam je vzorce in nas na začetku našega življenja učila prve korake. To se je zelo vtisnilo v naše energije. Lahko si je naša duša izbrala lekcijo, da smo odraščali samo z enim staršem, lahko so nas starši ob rojstvu zapustili ali pa z njimi nismo imeli pristnega stika. Veliko skrajnosti se nam lahko zgodi. Karkoli se nam je zgodilo v preteklosti, smo sedaj tukaj. Lahko smo ranjeni na sto različnih načinov, še vedno smo tukaj. Preživeli smo in prišli do sem. Edina modra pot je, da zacelimo te naše rane, ki jih nosimo s seboj. Edina modra pot je, da se zavedamo, da imamo to življenje tukaj in zdaj. Potrebno ga je preživeti na najboljši možen način. Težko je videti svoje rane. Še težje jih je pokazati ljudem, ki so del našega življenja. Resnica pa je ta, da te rane obstajajo in nam v veliki meri krojijo naše življenje.
Kadarkoli pademo pod težo naših dejanj ali dejanj drugih, je naša naloga in učenje, da se vedno znova poberemo in gremo naprej. Modro je začutiti kdo in kaj smo. Modro se je vprašati zakaj smo določeno situacijo doživeli. Modro je razmišljati v smeri rešitve. Ko se nam zgodi določena nadloga ali lepa stvar, lahko odreagiramo na njo s strahom ali Ljubeznijo. Lahko smo usmerjeni v probleme ali pa v rešitve. In od tega pogleda na svet in naše življenje, je odvisno naše počutje in vse kar se okoli nas dogaja. Od tega je odvisno ali smo srečni ali nesrečni. Vse kar imamo smo mi sami. Samo mi hodimo v naših čevljih in ni modro dovoliti, da drugi na nas stresajo svoje sodbe. Zavedati pa se moramo, da drugi hodijo v svojih čevljih, zato ni modro soditi drugih. Naše učenje je namenjeno nam samim. Prej se bomo sočili s situacijami, prej bomo nehali kriviti druge za naše življenje. Naša naloga je v vsakem trenutku narediti vse kar zmoremo. Ko bomo začeli tako živeti nam sodbe drugih ne bodo rušile našega sveta, zaradi njih ne bomo nesrečni. Vse dokler ne bomo osvojili lekcije bomo ponavljali vaje. Vse dokler ne postanemo Mojster.
Suzana Clara