V življenju imamo večkrat veliko želja, za katere želimo, da se uresničijo takoj. Želje se uresničijo, ko je za njih pravi čas in mi zreli za to. Ob tej časovni uskladitvi, pa je potrebno seveda še delati v smeri uresničitve. Večkrat ni dovolj, da si samo želimo. Večkrat pa se nam tudi zgodi, da je prava sreča, da se naše želje niso uresničile. To ponavadi ugotovimo za nazaj, šele takrat, ko preteče nekaj časa. Pa vseeno je za nas zelo koristno, da smo oseba, ki ima želje. Več jih je boljše je. Te želje lahko postanejo cilji in cilji nas v življenju ženejo naprej.
Kaj početi vmes, ko želje spreminjamo v cilje, ko se nam želje še niso uresničile? Kako lahko preživimo, da ne bomo vedno bolj nesrečni in s tem doprinesli k temu, da se nam nič ne bo uresničilo? Ko preizkusimo, ugotovimo, da nam zadovoljstva ne prinašajo samo uresničene želje, ampak predvsem hvaležnost, ki jo nosimo v srcu za stvari in ljudi, ki jih imamo v tem trenutku v našem življenju. Hvaležnost je stanje v katerem izražamo Svetlobo. Seveda mora tudi hvaležnost priti iz srca, da je lahko Svetloba. Ni torej dovolj, da razmišljamo o njej, ampak je nujno, da hvaležnost čutimo in jo živimo.
S hvaležnostjo izkažemo spoštovanje do ljudi in do stvari. Tako kot pri vseh ostalih stvareh je dobro tudi pri izkazovanju spoštovanja in hvaležnosti začeti pri sebi. Vsi želimo, da bi drugi spoštovali naše delo. Glede na to, da so drugi naše ogledalo, je nujno, da začnemo svoje delo spoštovati tudi sami. Potrebno je najprej sebi izkazati spoštovanje, da ga bomo lahko suvereno in resnično izkazali tudi drugim. Če temu ni tako, potem je naše spoštovanje samo plod našega uma in je lažno. To je takrat, ko naš um ugotovi koristi od spoštovanja. V tem primeru spoštovanje in hvaležnost nista pristna, ampak koristoljubna. In če tako delujemo si ustvarimo tudi takšno okolje, ali pa nas življenje postavi v sredino, kjer nas izkoriščajo z lažno hvalo in spoštovanjem. Ko ugotovimo, da smo v takem okolju, je nujno najprej pogledati, če spoštujemo svoje delo in smo zanj hvaležni, ob tem pa se še vprašajmo, če spoštujemo sebe. Če pri tem nespoštovanju drugih do nas, mi nespoštovanje vračamo v okolje, smo si začeli ustvarjati začaran krog in iz tega začaranega kroga, bo nastal vrtinec, ki nas bo potegnil na dno, če ne bomo ukrepali.
Ceniti se in spoštovati ni hraniti naš ego. Res je, da je meja med hranjenjem ega in ceniti se lahko zelo tanka, zato pa imamo hvaležnost. Če bomo iz srca hvaležni za stvari in ljudi, ki jih imamo, ne bomo napihovali svojega ega. Prav nasprotno bo. To spoštovanje do sebe in predvem hvaležnost za vse, bosta gonili našega razvoja in energija za doseganje naših ciljev. Ko se spoštujemo, nikoli ne bomo škodili drugim. Naše spoštovanje do nas samih, bo rodilo tudi spoštovanje do drugih, do njihovega dela in do rezultatov. Potrebno je spoštovati sebe in druge. Pravzaprav je to tesno povezano in eno brez drugega sploh ne obstaja. To seveda v primeru, da je spoštovanje pristno. Pa saj to je, če ni pristno, sploh ni spoštovanje.
In prav spoštovanje do sebe in posledično do drugih, smo na naši poti razvoja tega sveta izgubili. S tem smo si na svetu ustvarili nesrečo in trpljenje. Ne govorim o spoštovanju do drugih, ampak do sebe. Ko se spoštujemo nikoli ne bomo dovolili, da bomo opravljali delo kjer trpimo. Ko se spoštujemo ne bomo denarja razmetavali za neuporabne in nepomembne stvari, ki jih kupujemo, ker podležemo reklamam. Ko se spoštujemo, ne bomo dovolili informacijam, ki nam jih servirajo drugi, da nas spravijo v strah. Spoštovanje in hvaležnost sta orodji, ki nas obvarujeta vsiljevanja stvari, ki jih ne želimo, odnosov v katerih nismo srečni, stanja v katerem umiramo na obroke in jeze, ki jo nosimo v sebi, ker imamo občutek, da smo nemočni. Nismo nemočni, samo nismo hvaležni in ne spoštujemo se. In kaj ima ta svet, ki je lep s tem, da smo mi izgubili spoštovanje do sebe? Nič.
Res je, da aktivacija hvaležnosti in spoštovanja od nas zahtevata določene aktivnosti. Odvisno od naše poti, po kateri hodimo. Ker pa nas je življenje razvadilo, smo pozabili, da je delo ključ do uspeha. Delo na sebi in delo z Ljubeznijo. Težko najdemo spoštovanje do sebe, če ne delamo. Karkoli. Šteje delo na sebi, delo doma, delo v službi. In ob tem hvaležnost za vse kar smo do sedaj opravili, vključno s hvaležnostjo za napake, ki smo jih naredili v življenju. K vsemu temu spada tudi spoštovanje našega časa in časa drugih. Če ne cenimo časa, ki ga za nas porabijo drugi, tudi ne cenimo svojega lastnega časa. Pa iz tega izhaja, da zamujamo in, da želimo čas ljudi in stvari plačati po čim nižji ceni, pri tem pa želimo svoj čas prodati čimvišje. Potrebno je najti harmonijo med vsem tem kar nam je na razpolago, pa bomo naenkrat ugotovili, da naše življenje sploh ni več stresno. Z veseljem in spoštovanjem bomo opravljali svoje delo, ob tem okolici podarili iskren nasmeh in vso našo energijo, ki jo premoremo. S tem bomo vzpostavili pretok Svetlobe in Ljubezni v svetu. To je način, da lahko spremenimo svet. V sebi lahko vzpostavimo pretok spoštovanja, hvaležnosti in Ljubezni. Ne zaradi drugih, ampak zaradi nas. Ob tem nam bo lepo, v sebi pa bomo vedeli, da smo naredili vse kar znamo in zmoremo.
Ko smo v stresu, se ustavimo in se vprašajmo za kaj vse smo v tem danem trenutku lahko hvaležni. Če imamo preveč dela, da se nimamo časa ustaviti je nujno potrebno, da izrazimo hvaleznost, da imamo delo, da lahko ustvarjamo in tako doprinesemo k boljšemu življenju nas samih in okolice.
Hvaležen in spoštovanja vreden dan vam želim,
Suzana Clara