Ko pogledamo ta naš planet Zemlja smo lahko ponosni, kaj vse smo ljudje že ustvarili. Kaj vse smo se naučili in kaj vse smo razvili. Zadnja leta je razvoj bliskovit in bližnja prihodnost najverjetneje prinaša nova odkritja. Delo in ustvarjanje nam prinašata našo osebno svobodo. Skozi delo lahko pokažemo kaj znamo, skozi delo sproščamo naše talente in energijo. Ob vsem tem ustvarjanju se je razvila tudi današnja družba, z vsemi zakoni in pravili. In ko se zares ustavimo, lahko ugotovimo, da nas pravila v glavnem omejujejo in nam določajo naše življenje. Kako se potem izraziti in ob vsem tem biti ustvarjalen?
Svet je res velik, če ga pogledamo fizično, ampak ob tem svetu obstaja še naš Svet v katerem živimo in bivamo. Ta naš Svet si ustvarjamo sami in tega se premalokrat zavedamo. Ta naš svet je sestavljen iz našega znanja, ki smo se ga naučili, iz naših talentov, ki smo jih dobili ob rojstvu, iz odnosov, ki smo jih zgradili okoli sebe. Normalno je, da za naš razvoj uporabljamo odkritja, ki so jih odkrili ljudje pred nami in tako je naše življenje iz roda v rod lažje. Pa je res? Ja, na določenih področjih ta trditev velja. Ko spoštujemo odkritja in delo naših prednikov nam je v sedanjosti lažje, ko pa svoje korenine zanemarimo in naših korenin ne spoštujemo, takrat pa si to naše življenje precej otežimo, čeprav se na na videz mogoče zdi lažje.
Prav spoštovanje vsega, kar je bilo ustvarjeno pred nami in spoštovanje odnosov je ključ do naše sreče in umirjenega življenja. Če to spoštovanje zanemarimo, nas sistemi kaj hitro vsrkajo vase in mi brez korenin smo lahka tarča. In tako se okoli nas ustvarja svet, ki včasih sploh ni dostojen življenja. Vrtimo se v krogu in ta krog hranimo dokler pod stresom ne omagamo. Razen, če se v nekem določenem trenutku ne ustavimo in se vprašamo ali ima naše delo smisel? V splošnem bi lahko rekli, da ima delo smisel, če je ustvarjalno. Ustvarjalno pomeni, da nekaj s svojim talenti ustvarjamo, oziroma naredimo iz nič. Ustvarjalno je, če ta naš rezultat lahko uporabijo drugi ali pa mi sami.
Ker pa sistemi potrebujejo veliko dela, ki sploh ni ustvarjalno in služi samemu sebi, nas vsrkajo vase in za njih opravljamo delo, ki je daleč od ustvarjalnega. No, tudi tako lahko lepo živimo, če dojamemo, da to naše delo opravljamo zato, da zaslužimo denar za preživetje. Če smo toliko dorasli temu delu, da mu ne dajemo življenjskega pomena, ampak je to naš stroj za služenje denarja. To delo lahko prav tako opravljamo z veseljem in ljubeznijo, ampak je nujno svoje talente, ki jih pri delu ne uporabljamo, po tem opravljenem delu sprostiti pri naših hobijih ali ustvarjanju izven delovnega časa.
Naše življenje je torej kvalitetno glede na odnose, ki smo jih zgradili, na delo, ki smo ga izbrali in na to kako dojemamo to kar počnemo. Če smo nesrečni nekaj od naštetega ni ok. Spoštovanje na eni strani in ustvarjalnost na drugi sta ključ do tega, da imamo v našem življenju občutek, da smo koristni. Stres je stanje, ko nas je proti naši ustvarjalni volji posrkalo vase. Stres je naš odnos do stvari in ljudi, ki nas obdajajo. Do stresa pride takrat, ker smo nekje na naši poti življenja izgubili naše korenine in se sedaj nismo sposobni z Ljubeznijo postaviti zase. Če se zase postavimo z jezo in vsem okoli nas povemo, da se tega več ne gremo, samo spremenimo obliko stresa v jezo, ki nas prav tako uničuje. Stres je naš odnos do ljudi in stvari. Ko to dojamemo smo našli rešitev. To je naš odnos in s svojo svobodno voljo lahko vse kar je naše, v trenutku spremenimo in izpustimo. Mi imamo nadzor.
Niso sistemi odgovorni, ni država odgovorna, niso politiki odgovorni za našo kvaliteto življenja. Mi smo odgovorni, da se z Ljubeznijo postavimo zase, da z Ljubeznijo gradimo odnose, da z Ljubeznijo opravljamo svoje delo. Ja, seveda sistemi želijo preživeti in nas usmerjajo v to, da imamo občutek, da so pomembni, ampak naša Ljubezen do sebe ima veliko večjo moč. Nam pa je seveda lažje, če za našo nesrečo krivimo druge. In bolj je družba razvita, več krivcev se nam ponuja in lažje najdemo nekaj ali nekoga na katerega lahko pokažemo s prstom, da je kriv. In potem se več ne znajdemo med tem koga vse bi krivili in smo pod stresom.
Prav sedaj je pravi trenutek za ustvarjanje. Vedno lahko kaj ustvarjamo z Ljubeznijo. Če smo se prav v tem trenutku znašli sredi najhujšega sistema v njegovem grlu in ne najdemo načina kako bi lahko bili ustvarjalni, če nas ima v svojih krempljih, začnimo sedaj v tem trenutku. Svoje delo in ljudi okoli sebe poglejmo z Ljubeznijo, to je prvi korak, da se bodo okovi v katerih smo se znašli malce zrahljali. Svet je obstajal preden smo se rodili in če sedaj odidemo s tega sveta, bo svet še naprej obstajal. A smo res tako pomembni, da se ne moremo za sekundo ustaviti in našemu obstoju dovoliti, da zadiha? Nismo. Svet je obstajal in bo obstajal brez nas. Torej, dovolimo si trenutek Ljubezni zase, poklonimo del naše Ljubezni okolici v kateri se trenutno nahajamo in zadihajmo. Prav sedaj je najbolj pravi čas za ustvarjanje našega Sveta.
Z Ljubeznijo
Suzana Clara