Okolica nam večkrat kroji življenje. Odvisno od tega koliko nam je mar za to, kaj o nas mislijo drugi. Pravzaprav je obremenjenost z okolico eden izmed glavnih problemov, ki jih imamo ljudje. Od vseh teh ljudi za katere nas skrbi njihovo mnenje o nas, bore malo od njih zares lahko vpliva na naše življenje. Pa največkrat nas ne skrbi kaj mislijo tisti, ki živijo z nami ali pa ljudje, ki so nam blizu, večkrat nas skrbi kaj si bodo mislili o nas celo popolni tujci. Zakaj je temu tako?
Koraki na naši poti življenja so precej povezani z našo samozavestjo. Večkrat od drugih želimo spoštovanje pa se sami sploh ne spoštujemo, večkrat od ljudi želimo ljubezen, pa sebe ne ljubimo, večkrat od ljudi želimo resnico, pa je sami nismo sposobni deliti. In tako si ustvarimo podobo o sebi, ki nima veliko skupnega s tem kar smo v resnici. In prav ta podoba ima veliko težav, ta podoba zboli, ta podoba je v depresiji, ta podoba se ne spoštuje. Večkrat ne zmoremo in želimo, da bi nas drugi razumeli.
Kaj pa mi lahko naredimo, ko so drugi v težavah? Različno se odzovemo na klice na pomoč. Ob tem največkrat ne pomislimo na to, da je tista druga oseba na svoji poti in, da je težava za njo najbrž lekcija ali preizkušnja, ki jo mora doživeti. Velikokrat brezglavo letamo naokoli in želimo situacijo čimprej rešiti in tej osebi pomagati. Ja, seveda je koristno, da smo v določenih težkih trenutkih koristni. Koristno se je vplesti in pomagati v celoti, če oseba sama tega ni zmožna. To je predvsem takrat, ko gre za fizične težave. Ko pa gre za težave psihične narave, kot so žalost, jeza, apatičnost in podobne stvari, pa je modro se ustaviti in samo biti. Največkrat je takrat potreben objem. Potrebno je, da damo vedeti, da smo tukaj. Koristno se je vživeti v situacijo in se vprašati kaj lahko naredimo. Največkrat je že to, da samo smo v tišini, največja pomoč.
Velikokrat se naše osebne težave kažejo prav v tem, da želimo neumorno pomagati drugim. Pri tem se lahko zgodi, da drugi sploh nočejo naše pomoči. Lahko je naša pomoč celo napad na njih. In potem se naenkrat znajdemo v situaciji, ko smo za nekoga naredili vse kar smo lahko, ta druga oseba pa nam za to sploh ni hvaležna. Zato smo razočarani in nevede postanemo nekdo, ki obsoja. Pri tem smo že pozabili, da nas ta oseba najbrž za to našo pomoč sploh ni prosila. Bolj smo v sebi umirjeni, manj težav nosimo s seboj, bolj lahko opazimo kako se svet vrti in kdaj je potrebna naša pomoč. Pomagati drugim, da sam ne vidiš svojih težav ni prav modra odločitev. Lahko nas pripelje v še večjo krizo.
Kaj je torej prav? Zagotovo je prav biti to kar smo v resnici. Za začetek je to, da ne obsojamo zelo dobra poteza. V vsakdanjem življenju se sploh ne zavedamo koliko sodb na dan izrečemo. Vse te sodbe nam padejo nazaj v naše življenje in ga obtežijo. Kaj kmalu lahko dobimo občutek, da nas nihče ne razume. Če pogledamo v našo notranjost, v naše bistvo, če smo iskreni do sebe, bomo ugotovili, da spadamo točno v to okolje v katerem smo se znašli. To je največkrat zelo težko, pa je lažje iti v obratni smeri. To okolje v katerem smo, je točno takšno kot ga v danem trenutku potrebujemo. Ni odločitev, da se bomo prestavili drugam najbolj modra, razen v primeru, če je fizično ogroženo naše življenje. Najbolj modro se je ustaviti in biti iskren do sebe, ter ugotoviti zakaj se nam določene stvari dogajajo. Zakaj smo obkroženi s takšnimi ljudmi, kot nas sedaj obdajajo. Prav ti ljudje nam pomagajo, da v sebi vidimo resnico in, da smo iskreni predvsem do sebe.
Kaj torej okolje v katere smo potrebuje od nas? Potrebuje to, da smo prisotni v tem trenutku. Da v tem trenutku naredimo vse, kar je v naši moči, da se vživimo v dano situacijo in v vsakem trenutku uporabimo svoje znanje, modrost in talente. Vseeno je koliko modrosti imamo, če bomo uporabili to modrost, ki jo premoremo, bomo naredili največ. Okolica nas ne bo več obremenjevala, ker bomo vedeli, da delamo največ kar zmoremo. In takrat bomo zadovoljni sami s seboj. Ne bo nas več skrbelo kaj drugi mislijo o nas. Skrbi nas takrat, ko nekje globoko v sebi vemo, da lahko damo več, pa iz nekega razloga ne pogledamo vase in ne naredimo vse kar zmoremo. Ko zares pogledamo vase, vidimo lepoto naše duše, vidimo naše sposobnosti, vidimo naše znanje. In takrat vse to pokažemo okolici s ponosom in samozavestjo. Takrat lahko drugim zares stojimo ob strani, zato, ker premoremo sočutje, ker premoremo modrost, ki je v danem trenutku potrebna.
Ustavimo se in poizkusimo začutiti sebe in povezavo, ki jo imamo v tem trenutku z okoljem, kjer se v tem trenutku nahajamo. Preden bomo želeli odhiteti proč, poglejmo kaj lahko tukaj še storimo, da bo naša duša lahko spoznala to kar je potrebno. Tako bomo postali oseba, ki sije in živi življenje, ki je naše. Zadovoljni bomo.
Suzana Clara