V življenju imamo kar nekaj stvari, ki se pojavljajo periodično. Vemo, da za vsako nočjo pride spet dan in vemo, da za vsakim dežjem posije sonce. Seveda se dogaja tudi obratno. Zelo modro je, da se umestimo in prilagodimo pač tistemu pojavu, ki se trenutno dogaja. Vsaj tako lahko iz vsega doživimo največ kar lahko. V našem življenju je veliko vzponov in padcev, padcev in vzponov. Enkrat smo na tleh, pa spet na vrhu. Naučili smo se, da se letni časi menjajo. Veliko bolje pa živimo, če se naučimo tudi uživati v vseh letnih časih. Ja, seveda obstaja še tudi druga možnost, preseliti se tja, kjer ni letnih časov. In nato ugotoviti, da te letne čase pogrešamo. V življenju lahko torej sprejemamo to kar je okoli nas, torej začutimo veselje ob stvareh, ki nas navdušujejo, pa čeprav mogoče situacija ni najboljša. Modro je na stvari pogledati modro. Če vemo, da za nočjo pride dan in za dnevom noč, se lahko veselimo in pričakujemo. Zato je tudi zelo modro, da ko zjutraj odpremo oči začutimo hvaležnost, da smo ugledali dan. Modro je, da se zahvalimo za življenje, da začutimo hvaležnost za priložnost ob rojstvu novega dne.
Vsaka stvar ima dve plati. Na naši poti se pojavljajo preizkušnje, spet drugič pobiramo sadove našega dela. Kako se ob tem počutimo je odvisno od naše naravnanosti, ni odvisno od situacije same. Nekako normalno je, da se veselimo sadov našega dela, da smo vznemirjeni, da bomo končno dosegli cilj. Ko pa pridemo do tja, do našega cilja pa večkrat ne čutimo veselja kot smo ga pričakovali. In ugotovimo, da je pravzaprav pot tista, ki nas izpolnjuje, da uživamo, ko ustvarjamo. Uživanje na poti našega življenja je posebna vrsta modrosti, ki jo dosežemo z delom na sebi. V našem svetu in našem planetu je normalno, da se pojavljajo določene preizkušnje, da moramo premagati določene ovire, obvladati strahove in se truditi, da dosežemo svoj cilj. Tako se krepimo in si nabiramo doživetja. Pot je tista, ki nas izpolnjuje. Dosežki in cilji pa so plačilo za naše delo.
Ko v sebi dosežemo določeno vrsto modrosti, se ob raznih preizkušnjah namesto strahu vklopi naša radovednost. Zanima nas kaj se moramo naučiti, zanima nas katere rane moramo zaceliti, zanima nas zakaj se nam je to zgodilo. Brez življenjske modrosti, brez poznavanja samega sebe, se ob preizkušnjah vklopi strah in ta strah začne kriviti vse okoli sebe, išče vzroke v zunanjem svetu, v krivicah in v drugih ljudeh. Svet okoli nas obstaja zaradi nas. In ta svet, ki nas obdaja je v tem trenutku najboljše kar lahko dobimo in seveda edini, ki je. In za to moramo biti hvaležni. Hvaležni za vse ljudi, ki so naši učitelji, za vse ovire, ki nas trenirajo, da postanemo močnejši in bolj modri. Vse to je tukaj zaradi nas. Ja, seveda se nam zdi nelogično, največkrat se nam zdi tudi krivično, vse do tistega trenutka, ko se zares zazremo vase. Ko se zares zazremo vase je prvo kar začutimo hvaležnost, da smo, da obstajamo.
Potrebno je iti v svoje globine, da najdemo modrost, ki je tukaj z nami, kot popotnica na naši poti. Vsi jo imamo. Ni potrebe, da jo iščemo v drugih, čeprav nam včasih tudi prav pride, ampak v nas spi naša modrost, samo dovoliti ji moramo, da se pokaže. Naša modrost, ki jo nosimo ob preizkušnjah vklopi moč za življenje, za naše življenje. Ob naši modrosti, ne vidimo strahov in omejitev, ki nam jih nalaga naše okolje, ob naši modrosti vidimo priložnosti. Ob naši modrosti se ne držimo za preteklost in jo objokujemo, ampak smo za njo hvaležni. Ne stokamo ob vseh prestanih preizkušnjah, ampak ta trenutek vidimo kot našo zmago, kar pravzaprav tudi je. Preteklost je del nas, res je. Modro je, da jo vzamemo kot vzpodbudo in nehamo jokati za starimi časi. Za tem današnjim dnem pride noč in, ko bo noč najbolj globoka se bo rodil nov dan, čeprav mi tega še ne bomo videli in sonce bo ponovno vzšlo in nam razsvetlilo pogled. Če bomo tukaj in zdaj v tem dnevu imamo možnost opaziti vse priložnosti, ki bodo prišle mimo nas, lahko bomo gradili svoje sanje, lahko bomo dosegali svoje cilje. Imamo ta privilegij, da obstajamo tukaj in zdaj, v trenutku v katerem je vse mogoče. Spodobi se, da smo hvaležni zanj. Modro je, da vanj vložimo vse kar zmoremo in znamo. Pomembno je, za nas, da vznemirjeni pričakujemo nov trenutek in vanj vložimo vse kar zmoremo in znamo.
Naše življenje bo postalo samo naše. Postali bomo največ kar smo lahko. Dosegli bomo vse kar zmoremo, zato ker bomo tukaj in zdaj v hvaležnosti za ta trenutek. In ključ do optimizma in upanja je hvaležnost za ta trenutek, hvaležnost v tem trenutku. Majhen je, ampak s hvaležnostjo lahko vidimo njegovo zaresno veličino. In srečo, da smo tukaj. In veselje, da nas obdaja naše okolje. In ljubezen do samega sebe in vsega kar nas obdaja. To je življenje, ki nam je dano, ne glede na to kje se nahajamo, ne glede na preizkušnje, ki jih sedaj prestajamo, ne glede na veselje, ki ga živimo. To je življenje, ki nam je dano.
Suzana Clara