V življenju se nam kaj hitro zgodi, da zamudimo določeno priložnost. Največkrat zato, ker tehtamo in se odločamo, pa vlak odpelje s postaje. Neodločni smo zato, ker med seboj primerjamo rezultate kaj bomo pridobili, če gremo levo po poti in kaj bomo pridobili, če gremo desno po poti. In to počnemo tako dolgo, da se nam pot zapre. Včasih nam življenje ponudi drugo priložnost. V veliko primerih tudi te druge priložnosti nismo sposobni izkoristiti. Zakaj se to dogaja? Po drugi strani pa vsak trenutek sprejemamo odločitve v katere ne dvomimo, velikokrat sploh ne opazimo, da smo sprejeli odločitev. Razlika je samo v tem koliko nam je zares mar za določene stvari v življenju. Za stvari za katere nam je zares mar zlahka sprejmemo odločitev, kolebamo pa takrat, ko nam priložnost ni v celoti všeč in iščemo še druge možnosti, kalkuliramo.
Neodločnost je lahko torej velika nadloga, predvsem takrat, ko smo naše srce nekam zakopali in ga ne čutimo več. Velikokrat se tolažimo, da smo se tako odločili, da ne bomo prizadeli drugih ali pa razmišljamo, kaj si bodo drugi mislili o nas. Ampak kaj ima vse to opraviti z našim srcem in našo usklajenostjo z njim? Ko začnemo razmišljati o posledicah naših dejanj, smo se že oddaljili od našega srca. Volja našega srca v svoji osnovi nima nobenega namena poškodovati ali prizadeti ljudi okoli nas. Prizadene jih lahko naše razmišljanje in besede, ki ne pridejo iz srca. Ko nekaj naredimo z ljubeznijo do sebe, bomo naredili tudi z ljubeznijo do drugih, začutili jih bomo in bomo do njih iskreni. Pravzaprav začnejo našo neodločnost podpirati majhne laži, ki si jih sami sebi govorimo, ker tehtamo po kateri poti bomo šli. S temi malimi lažmi, v svoje življenje vnašamo meglo in ko se ta megla zgosti, ne vidimo več ne naprej in ne nazaj. Ne vidimo več jasno našega okolja in nazadnje ne vidimo več sebe.
V katerikoli situaciji smo se znašli, je prava odločitev samo tista, ki je zares povezana z našim srcem. Odločitve povezane s srcem, z našo globino so trajne in o njih ne dvomimo. Seveda nas lahko te odločitve pripeljejo do novih spoznanj in do novega dela na sebi, ampak to je naša pot. Rad imeti sebe pomeni sprejemati odločitev iz globine svojega srca in biti v vsakem trenutku iskren do sebe. Ko se znajdemo v megli, je potrebno poiskati kompas v življenju, da vidimo kam gremo. Ko v rokah držimo kompas bomo prišli na cilj, čeprav ne bomo jasno videli slike okoli nas. In ta kompas je naše srce. Vedno in povsod je z nami.
Torej, ko se znajdemo v težavah je najboljša možna pot, ustaviti se in prisluhniti srcu. Svet v katerem živimo ne podpira takega razmišljanja. Ko prisluhnemo srcu ne kupujemo nesmislov v katerikoli obliki. To seveda za svet okoli nas pomeni manjši dobiček. Zato je seveda odločitev ponovno v naših rokah. Imamo na voljo prisluhniti srcu ali pa kupiti instant rešitev, ki se lahko čez nekaj časa izkaže za neuporabno. Imamo svobodno voljo. Te instant rešitve so zelo privlačne ob tem, da naj bi hitro delovale, tudi zato, ker največkrat ne vključujejo našega truda. Zavedati pa se moramo, da je ta situacija tukaj zaradi nas in našega učenja in imamo pravico do izobraževanja. Ko prepustimo reševanje naši problemov drugim ljudem, ali pa stvarem, recimo tabletam, je tako, kot da se v življenju nismo naučili brati in sedaj plačujemo nekoga, da nam bere. To bi se nam zdelo zelo neumno. Tudi to, da pričakujemo od nekoga, da nam bo rešil probleme, ni prav modro dejanje. Res je, da vsega ne znamo in tudi ne zmoremo sami, potrebno pa se potruditi po svojih najboljših močeh. In, ko se bomo trudili, se bomo počasi naučili in utrdili. Postali bomo bolj modri, umirjeni in posledično bolj srečni.
Ljubezen do sebe je torej iskrenost v vseh oblikah. Ko smo iskreni do sebe, smo posledično iskreni tudi do drugih ljudi. Velikokrat nas je strah, kako bo okolje odreagiralo, če bomo iskreni, pa potem ugotovimo, da so se stvari končno postavile na svoje mesto. Mi smo lažje zadihali in pridobili smo notranjo moč. Ko nekaj čutimo imamo do tega pravico. Nihče nima pravice, da nam to odvzame. Pravzaprav nihče nima moči, da bi nam to odvzel. Naši občutki so naši in pravico imamo, da tako čutimo. Naša največja moč je Ljubezen v vseh oblikah in povsod. Ko nekoga ljubimo in nam te ljubezni ne vrača, velikokrat pozabimo, da mi lahko ljubimo še naprej. Dober občutek, ki ga imamo, ko smo zaljubljeni izhaja iz nas ne iz te druge osebe. Torej mi lahko ljubimo še naprej. In se ob tem učimo, spreminjamo sebe z Ljubeznijo. Ko nam nekdo ne vrača ljubezni, na plano privrejo vse stare rane zapuščenosti, vse kar nosimo s seboj. S tem ko ljubimo še naprej te rane zacelimo. Zato smo lahko hvaležni vsem ljudem, ki nam pokažejo, da smo ranjeni. Hvaležni smo lahko vsem učiteljem. To je naša moč, naša veličina in naša modrost. Z Ljubeznijo bomo lažje živeli in izbrali najboljšo pot za nas.
Suzana Clara