Vsi v svojem srcu nosimo svoje vrednote. Nekaj smo jih pridobili vzgojo, nekaj smo jih sami našli, nekaj smo ji prinesli na svet s svojim karakterjem. Vrednote so kot ene vrste prometni znaki, ki nas usmerjajo v življenju, da ne skrenemo s sprave poti. Več različnih vrst vrednot obstaja. Za ene smo bolj dovzetni za druge pa manj. Odvisno od našega občutka, nekoliko pa tudi od naše izbire. Naša pot po kateri hodimo v življenju nas pripelje v različne situacije. Želimo doseči svoje cilje ob enem pa seveda želimo ostati ali postati oseba, ki bo uživala v okolju v katerem biva. Med vztrajnostjo in neomajnostjo je velika razlika, čeprav se zdi, na prvi pogled to čisto ista energija. Biti neomajen pomeni, da smo odločeni za svoj cilj, da imamo svoje poglede na stvari in za temi pogledi tudi stojimo. To je energija, ki nas ohrani pri življenju, ki nas drži na naši poti in nam pomaga, da ne skrenemo nekam kjer nismo nameravali. Je energija, ki nam pomaga, vse dokler…
Res pa je tudi, da ko je določene stvari preveč postane škodljiva, Tako je lahko tudi z našo neomajnostjo. Če neomajno vztrajamo v določeni smeri ali pa celo neomajno stojimo na mestu, nam to lahko prinese veliko škode. Prav tako lahko škodo povzročimo okolici. Seveda nam pri tej naši neomajnosti pomaga zdrava pamet, modrost ji lahko rečemo in pa srčnost, da imamo posluh tudi za čustva in občutke. Najprej nas samih in pa tudi okolice. Potrebno je začutiti koliko veselja nam prinaša naše življenje. Karkoli počnemo je dobro, da počnemo z veseljem. Predvsem je modro, da za preživetje izberemo delo, ki nas veseli. Če pa to v tem trenutku ni mogoče pa je potrebno delo, ki ga opravljamo narediti veselo. Če se naenkrat znajdemo v situaciji, ko se nam poruši dobro zastavljena situacija, nam je onemogočeno delo, ki ga opravljamo z veseljem, se nam lahko podre ves naš svet, ki smo ga zgradili. V celotni zgodbi, ki se je porušila je modro spoznati in prepoznati vse kar nam ta zgodba nudi. Ko smo postavljeni pred dejstvo, da ne moreno več naprej po ustaljenih tirnicah, je modro prepoznati izhod in ga seveda tudi sprejeti.
Ni lahko. Lahko se zgodi, da se moramo naučiti kaj novega, spremeniti svoj pogled na življenje, poprijeti za drugo delo. Pa vendarle, razlika med našim uspehom in neuspehom je v tem, kako hitro prepoznamo, kaj nam je na voljo in kako hitro odreagiramo na novo situacijo. Ob vsem tem pa je najbolj modro ostati zvest svojim vrednotam in znotraj teh vrednot najti novo pot. Ljudje smo tako narejeni, da imamo več čutil. Če nam odvzamejo eno čutilo ostane še kar nekaj drugih. Ljudje smo tako narejeni, da smo zelo prilagodljivi ne glede na to kaj nas doleti. Nismo prav trpežni kar se tiče fizičnega telesa, zato ni modro divjati naokoli, smo pa zelo modri in trpežni pri prilagajanju situacijam. In to je lastnost, ki jo je dobro izkoristiti v vsaki situaciji in vsakem primeru, ki se zgodi. Zmoremo. Če ne gledamo v zaprta vrata, se sprehodimo malce naokrog, najdemo vrata, ki so odprta. Modro je pogledati kaj se skriva za njimi. Mogoče se nam odkriva čisto drug svet. Svet, ki ga še ne poznamo, svet, ki nam ponuja nove priložnosti, nova znanja in nove poglede.
Dobro je biti neomajen, vendar je pomembno koristiti tudi modrost, ki nam je dana. Potrebno je iti v svoje srce. Potrebno se je vprašati kaj nas veseli. Še posebej je potrebno to narediti takrat, ko nas je strah, da bomo nekaj izgubili, ko nam grozi, da nam bo nekaj odvzeto. To velja za službo in za odnose. Življenje je lepo. In v osnovi nam ponuja spremembe zato, da prepoznamo nove stvari, da nam pokaže, da se lahko imamo lepo. Potrebno je začutiti sebe. Potrebno je zaznati svoje vrednote. Pomembne so. Če jih ne upoštevamo potem kalimo svoj notranji red in mir. Notranji red in mir pa sta potrebna, da lahko kvalitetno živimo. In mora nam biti mar za ta naš red in mir. Potrebno se je zavedati dejstva, da v prvi vrsti sami s seboj živimo ves čas. Drugi ljudje so pomembni, res je, pa vendar smo mi sami edino bitje na tem svetu, s katerim živimo vse svoje življenje. Pomembni smo sami sebi. To ni ego, to je skrb zase. Skrb zase pomeni, da živimo brez sodb za druge. Skrb zase pomeni, da se čutimo, imamo radi, si privoščimo počitek, ljudem dovolimo da nas vidijo in imajo radi. Skrb zase pomeni, da si ustvarimo pogoje za življenje v katerih imamo svoj red in mir. Skrb zase pomeni, da cenimo svoje talente, jih razvijemo in pokažemo drugim. Skrb zase pomeni iti v svoje srce in ugotoviti kaj nam zares pričara neuničljiv nasmeh in zadovoljstvo na naš obraz. Ko bomo poskrbeli zase in bomo imeli vse od naštetega bomo lahko videli druge, jim bomo lahko prisluhnili in bomo lahko iz svojih možnosti naredili največ. Ne bomo kričali, da bi nas drugi opazili, ne bomo jokali, da bi pritegnili pozornost. Ko bomo poskrbeli zase bomo oseba, ki je nasmejana in vesela. Takšni smo potrebni v današnji družbi, službi in domu. Zato pojdimo v svoje srce in ga začutimo. Tukaj in zdaj.
Suzana Clara