Vsak trenutek svojega življenje sprejemamo določene odločitve. Velike in male. Ljudje smo socialna bitja in nemalokrat se nam zgodi, da so naše odločitve produkt razmišljanja ljudi okoli nas. Pravzaprav se ne moremo izogniti temu, da ljudje ne bi vplivali na to, kako se odločamo in tudi na to kako razmišljamo. Modro je, da sodelujemo z okolico. Modro je, da zaznavamo ljudi okoli nas in se jih zavedamo. Kljub temu pa je dobro v življenju ohraniti ravnovesje. To pomeni, da so naše odločitve plod naših misli in mnenja, po drugi strani pa okolju ne škodujemo. Povedati svoje mnenje in stati za njim, sprejeti odločitve in stati za njimi, ima za posledico odgovornost do svojih dejanj. In prav odgovornost je tista, ki v svetu dela velike probleme. Odločamo se za to in ono stvar, želimo narediti to in ono, pa nam seveda velikokrat ne uspe tako, kot smo si zamislili. Ob tem kaj hitro lahko pozabimo, da je vse kar se dogaja okoli nas naša življenjska lekcija. Začnemo iskati krivce ali krivca zakaj nam to nekaj ni uspelo. Res je, da nam je ob tem lažje, ker nam ni treba prevzeti odgovornosti, da smo sami krivi za neuspeh, smo pa pravkar izgubili priložnost, da bi se nekaj naučili.
Vsemu temu se lahko izognemo, če smo povezani sami s seboj. Dobro je, da poznamo svoje želje in svoje zmožnosti. Naše zmožnosti so velikokrat veliko večje, kot pa sami mislimo in zaznavamo. Potrebno je samo dati vse od sebe in delovati kar se da iz vsega srca. To delovanja iz srca pa lahko zmotijo vzorci, ki jih nosimo v svojih energijah in pa mnenja okolice, ki nas ne podpira. Lahko se nam zgodi, da živimo v okolju, ki ne podpira naših idej ali namer in zaradi tega ne zmoremo izkoristiti vseh svojih potencialov. Počutimo se sami in brez podpore. Velikokrat je ta naša osamljenost naša odločitev. Manj se prilagajamo manj želimo sodelovati z okolico, bolj smo sami. Vedno in povsod imamo na voljo ljudi, ki se želijo družiti z nami. Velikokrat se družbi izognemo, ker imamo občutek da izgubljamo in dajemo energijo v prazno. To je seveda lahko res, lahko pa smo ponovni mi tisti, ki trosimo preveč energije za spreminjanje drugih in jo izgubljamo ob nezaupanju. Velikokrat nas je strah naše lastne iskrenosti.
Res je, da nas je življenje do tega trenutka vodilo po čudnih poteh. Res je, da smo doživeli že veliko razočaranj. Res je, da nam vsi ljudje niso stali ob strani. Res pa je tudi to, da imamo v sebi še veliko moč, ki čaka, da bo izražena, v sebi imamo potenciale, ki jih lahko izkoristimo samo, če bomo zaupali in si upali narediti to kar želimo. Če bomo v sebi čutili odgovornost do svojega dela, če poznamo svoje talente in potenciale, če bomo zaupali, bomo iz sebe naredili največ kar premoremo. To je pravzaprav naša odgovornost do sebe in do svojih talentov. Potrebno jih je pokazati svetu, ker naši talenti so naše orodje s katerim gradimo naš svet. Ni pomembno v kakšni situaciji smo se znašli, pomembno je koliko smo povezani sami s seboj in odgovorni za svoje sanje. Zgodi se nam lahko, da moramo pasti zelo nizko na kolena, da prepoznamo zakaj smo tukaj in zdaj in zakaj se nam dogaja to kar se nam dogaja.
Zato je pomembno, da se zavedamo, da je naše največje orožje in največji potencial to, da v tem trenutku naredimo vse kar zmoremo, z odgovornostjo in zaupanjem. Tukaj in zdaj je potrebno izkoristiti vse možnosti, ki jih imamo. Ni modro čakati na jutri, da bomo uresničili sanje, saj ne vemo, če nam bo jutri dano. Tukaj in zdaj se je potrebno zavedati okolice, jo sprejeti in dati največ kar premoremo. Potrebno se je zavedati, da naše okolje ni samoumevno, potrebno je biti hvaležen. Hvaležnost odpira vrata, hvaležnost nam daje moč, hvaležnost nam odpira oči. Hvaležnost, da smo lahko tukaj in zdaj in, da imamo okoli sebe ljudi, ki so naša lekcija v tem trenutku. Ko se tega zavemo, smo zadovoljni in srečni tukaj in zdaj. Na naši poti pa prijateljujemo z ljudmi, ki so nam na to našo pot poslani. Sprejmimo jih.
Suzana Clara