Živimo v času, ko bo počasi pristnost postala največja vrednota, ki jo bomo lahko dali svetu. Na trenutke se zdi, da nas bo kar vse skupaj nekam odneslo, v nek drugi svet, kjer ne bo potrebno več razmišljati, kjer bomo lahko s pritiskom na ta ali oni gumb dobili vse kar si bomo zaželeli. Po drugi strani pa, če dobro razmislimo uživamo v delu, uživamo v učenju in uživamo v majhnih stvareh, ki nam jih prinaša življenje. A pritisniti na gumb prinaša mirno in srečno življenje? Tudi mogoče lahko.
Z gumbi na splošno ni nič narobe. Lahko so zelo koristni in nam olajšajo življenje. Lahko nam ga seveda tudi zelo zapletejo, predvsem takrat, ko pritisnemo na napačen gumb, ali pa ne najdemo pravega gumba. Ne glede na to kako smo moderni, kakšno inteligenco koristimo, smo v notranjosti še vedno nekdo, ki si želi pristnega odnosa. Lahko se nam seveda zgodi, da se teh pristnih odnosov bojimo ali pa se jim izmikamo, ker smo predolgo živeli tam nekje na drugi strani. Življenje je tako kot fitnes. Tisto mišico, ki jo treniramo, tista se bo okrepila. Če ne treniramo mišice počasi odmrejo. In prav tako kot s temi našimi mišicami, tako je z nami, z našim jazom. Če ne bomo trenirali pristnega jaza, se bo ta naš jaz nekam izgubil. In, ko se ta naš jaz izgubi, začutimo, da smo padli v neko čudno stanje biti nesrečen.
Takrat je v našem življenju prelomnica, ko lahko rečemo, da bomo pa sedaj začeli s treningom. Lahko pa seveda izberemo trenutno lažjo pot. Neverjetno je kaj vse v življenju smo pripravljeni preizkusiti, pojesti ali narediti, samo da bi se lahko izognili temu, da bi bili to kar smo. Pripravljeni smo vzeti tableto s stranskimi učinki, nismo pa pripravljeni odpustiti staršem ali komu drugemu, pripravljeni smo odšteti veliko denarja za to in ono stvar, samo da nam zamegli pogled, da ne bomo videli samega sebe. Ob vsej tej ponudbi cenenih stvari, velikokrat pozabimo, da smo največji čudež življenja, ki ga je naredila narava. Pozabimo, da znamo sami priti do informacij, ko se povežemo sami s seboj. Pozabimo, da je v našem telesu milijarde celic, ki delujejo v harmoniji, ko jim to dovolimo. Pozabimo, da ko se bomo zares začutili, bomo začutili našo neverjetno moč, ki jo imamo v Ljubezni. In ta Ljubezen, ki nam je dana ustvarja blaginjo, zdravi, pomlajuje in nam daje moč.
Ni narobe, če imamo pameten dom, če je to zares dom. Dom v katerem ne skrbimo samo za to, da bo prava temperatura, svetloba in da bodo vsi aparati na svojem mestu. Pomembno je, da v domu srečujemo ljudi s katerimi živimo in predvsem, da jih pri vsej tej super svetlobi tudi vidimo. Če želimo videti se moramo tudi pokazati. Ja in to, da nas drugi lahko vidijo je velikokrat strašljivo. Predvsem je strašljivo takrat, ko se ne poznamo, ker tudi sami sebe ne vidimo.
Kdo nas bo videl, če mi sebe ne vidimo? Kdo nas bo spoštoval, če sami sebe ne spoštujemo? Kdo nas bo ljubil, če sami sebe ne ljubimo? Če se vidimo. če se spoštujemo, če se ljubimo, potem se ne bojimo biti to kar smo. In če smo to kar smo, smo pristni. In vsi ti gumbi so naše dopolnilo ali orodje, niso pa center našega življenja, ne upravljajo z nami, ampak mi upravljamo z njimi. Ja, veliko možnosti se nam ponuja, da se izgubimo na tej naši poti, veliko priložnosti, da postanemo to kar v resnici nismo. Največkrat postanemo to kar nismo, ker se nam zdi, da se nam izplača. Pa se ne. Ni potrebe hoditi v službo v kateri trpimo, ni potrebno delati to kar nočemo. Vedno lahko pogledamo z druge strani in začnemo uživati. Če se vidimo, če se spoštujemo in če se ljubimo. In ta naša težaška, nemogoča služba bo počasi postala znosna in nato bomo začeli v njej uživati. Namesto pritoževanja bomo postali sonce in še drugim pomagali zlesti na plano. Vzgledi vlečejo, ne besede. Naša dolžnost je, da smo to kar smo v svoji biti, ker tam smo vsi videni, spoštovani in ljubljeni, samo dovolj globoko moramo pogledati vase.
Suzana Clara