V današnjem času smo, bolj kot kadarkoli prej, izpostavljeni raznim neprilikam. Te neprilike so predvsem čustvene in duševne. Duševne stiske so postale že skoraj vsakdan skoraj vsakega človeka. Po drugi strani, pa je sedaj obdobje, ko je vsega v izobilju in lahko zares lepo živimo? V čem je bistvo življenja posameznika, je vprašanje, ki se nam velikokrat pojavlja. Kaj naj naredimo, da bomo sredi obilja začutili srečo in zadovoljstvo? Da sreča ni samo materialnega izvora, to smo sedaj že lahko ugotovili. Kljub bogastvu je na svetu veliko revščine. Res je, da je na svetu še veliko ljudi, ki kljub vsem izumom in bogastvu, še nimajo osnovnih stvari. Pa ne govorim o teh ljudeh.
Naša notranja sreča je odvisna od našega stanja. Bolj smo v Svetlobi, bolj smo srečni in večjo srečo izžarevamo. Pa če prav je to tako zelo preprosto je do te luči in Svetlobe težko priti. Težko jo dosežemo. Zato nam življenje pošilja razne preizkušnje, da začnemo ceniti to kar imamo, to kar nam je dano. Naše življenje je zelo pod vlivom raznih medijev in glasnikov, ki nas nagovarjajo na to, da razmišljamo o bedi in o težavah. Bore malo je besed, ki bi nas nagovarjale na skromnost, preprostost in lepoto, ki jo že nosimo v sebi. Na začetku smo bili luč in Svetloba. To luč lahko vidimo v vsakem dojenčku, ki ga pogledamo in v majhnih otrocih. Kot majhni otroci smo bili popolnoma iskreni in naše srce je bilo v Svetlobi. Nato pa smo si skozi odraščanje začeli nabirati balast, ki ga kasneje v življenju še kako občutimo.
Tudi to je potrebno. Če ne spoznamo teme, ne vemo kaj je Svetloba in obratno. Vsi v sebi nosimo svoje sence, sence, ki nas opozarjajo, da se vsak trenutek odločamo in izbiramo. Ko že mislimo, da smo razsvetljeni in, da pa nam sedaj res nihče nič ne more, že v naslednjem trenutku lahko pademo v luknjo in doživimo duševno stisko, ali jezo, ali ljubosumje. Takšno je življenje. Barvito. Sestavljeno iz teme in Svetlobe in neštetih odtenkov barv vmes. In, ko si priznamo to lepoto, takrat začnemo uživati vedno in povsod.
Verjamem, da je okolica naše ogledalo. Okolica je preslikava vseh naših notranjih barv. In v vsakem človeku lahko najdemo svoje strahove in svojo Ljubezen. Odvisno od tega, na kakšni vibraciji vibriramo, takšna je naša okolica. In ko se nam zdi, da smo padli v skupino ljudi, ki so zelo težavni in naše življenje spreminjajo v temo, takrat je potrebno iti v svoje globine in poiskati luč. To je edina smiselna pot, ki bo nam samim prinesla zadovoljstvo in lepe trenutke. Te Svetlobe ne iščemo za druge, iščemo jo zase. Ko smo Svetloba, grejemo vse okoli nas, ko smo luč lahko sebi in drugim razsvetlimo pot. In ko smo nekomu postavljeni na pot, da poiščemo Svetlobo, je naša naloga, da to tudi storimo. Problem, ki se pojavi pa je ta, da ti ljudje ne pristopijo k nam s prošnjo, ampak so velikokrat težava ali celo nepremostljiva ovira na naši poti. To pa zato, da jih opazimo. Vsi si želimo le Ljubezni in topline.
Trdno verjamem v to, da lahko z Ljubeznijo pozdravimo vse. Še tako zamrznjeno in ledeno osebo bomo ogreli, če bomo prijazni in če bomo luč. Potrebno je samo vztrajati. Ne z napadi na to osebo, ne s pametovanjem, ampak s tem, da sijemo. To pomeni, da osebi dovolimo, da je to kar je in z vzgledom pokažemo, kako lepo je življenje v Svetlobi. Prva misel je, da je to zelo težko. Res je. Velikokrat je to zelo težko, predvsem takrat, ko imamo določena pričakovanja in čakamo, da se uresničijo. Težko je tudi takrat, ko ljubljena oseba trpi, mi pa ji ne znamo pomagati. Težko je takrat, ko vidimo rešitev, oseba ob nas pa je še kar ne vidi in vztraja v trpljenju. Težko je takrat, ko vidimo, da si nekdo s svojim početjem uničuje življenje. Res je. Težko je. Pa vendar. Ko izberemo Svetlobo, le ta dela čudeže. Najprej moramo mi verjeti v Svetlobo, da bodo lahko drugi okoli nas zaupali in verjeli. In to je naša naloga. To je naša modrost.
Nič ni potrebno narediti drugega kot sijati. Ni potrebe celi okolici naznaniti, da mi pa smo pričeli živeti drugače. Samo potrebno je biti luč. Ni potrebno govoriti, da smo luč. Okolica nam bo sama pokazala, da je opazila. Ko bomo zares luč, ne bomo imeli želje spreminjati ljudi okoli nas, ampak bomo srečni v svojem stanju in bomo to stanje počasi prenašali tudi na druge. Biti luč je naše bistvo, To je naše naravno stanje. Zato smo takrat točno tam kjer moramo biti, ko smo luč smo najboljša verzija sebe.
Vzemimo si danes nekaj minut časa in pojdimo na sonce. Da bomo na svoji koži začutili kaj je to Svetloba in kaj je to luč. Da bomo začutili kako nas lahko ogreje, kako lahko iz nas prežene sence. Zavedajmo se sonca in toplote, ki nam jo pošilja. Bodimo sonce za naše okolje, vedno in povsod, kamorkoli nas bo življenje vodilo in na katerikoli poti se bomo znašli.
Suzana Clara