V vsakem izmed nas bivata Svetloba in tema. Vsi smo del sveta v katerem poznamo dan in noč. Eno brez drugega ne obstaja. Če ne bi bilo noči ne bi vedeli kaj je to dan in obratno. Če ne bi imeli temnih dni, ne bi poznali svetlih, če ne bi v nas bivala tema, tudi Svetlobe ne bi bili sposobni zaznati. Življenje ni črno belo, pa vendar se venomer menjavajo odtenki, ki nam obarvajo dan. In naša borba ali pa izbira je v tem, da življenje obrnemo na svetlejšo plat, da je naša izbira takšna, da uživamo v Svetlobi.
Rekla bi, da srečni postanemo takrat, ko iz svojega življenja preženemo sence. Vsaj v veliki meri je tako. Kako jih pregnati pa moramo najti svoj način. Naše sence so naše in samo mi vemo kako je živeti z njimi. In, ko jih preženemo smo tudi mi tisti, ki največ od tega pridobimo. Verjamem v to, da je okolica naše ogledalo. Okoli sebe si ustvarjamo okolje, ki je preslikava naše notranjosti. Izbiramo službe, ki ustrezajo točno temu, da lahko prepoznamo določene sence, prav tako je s partnerji. Bolj kot bi si želeli ali pa smo morda sposobni videti, te sence prenašamo na svoje otroke. V naši naravi je tudi to, da sence ali naše temne plati želimo prekriti pred drugimi. To nam velikokrat tudi uspeva, vendar, če smo iskreni do sebe, teh senc pred seboj ne moremo skriti. Skrivanje senc v življenju ni naš namen. Tudi nič nam ne koristi, ker nam sence velikokrat delajo probleme.
Če v življenju želimo zares uživati in biti srečni je Svetloba gorivo, ki nas žene naprej. Stvari, ki jih naredimo iz Svetlobe imajo svoj blagoslov in so naš uspeh, ki prinaša trajno zadovoljstvo. Ljudje smo bitja luči, to nam je dano. In ko najdemo svojo luč, ko jo uspemo prižgati in živeti, takrat imamo dober občutek, ki nas vodi naprej. Na začetku, ko smo nastali, smo bili neskončna Ljubezen in Svetloba. To je naše začetno in naravno stanje. In ponovna odločitev za Ljubezen in Svetlobo, nas vodi po poti sreče in zadovoljstva. Ne govorim o uspehu, ki je viden okolici ali drugim, govorim o notranjih občutkih, ki so samo naši. To so tisti občutki, ki ostanejo v nas, tudi takrat, ko okoli nas ni občinstva, ko ugasnejo zunanje luči in ostanemo sami s seboj. Prav zato, ker smo v samoti sposobni spoznati našo resnično notranjost, si je potrebno vzeti trenutke zase. Da vidimo kje smo, da prepoznamo kaj je potrebno narediti in, da začutimo naš naslednji korak. Včasih je potrebno izklopiti vse kar je okoli nas in prisluhniti našim lastnim mislim.
Nič hudega, če smo v stanju, ko ne prenesemo samote. Zgodi se, da smo svoje življenje navili na take obrate, da nam samota predstavlja težko stanje. Ko se nam to zgodi, nam počasi gori rdeča luč, ki vodi k zrušenju našega sistema. Potrebno je biti potrpežljiv sam s seboj in počasi na način, ki nam ustreza priti do svoje notranjosti. Moramo se zavedati, da imamo vsak svojo pot in tudi načini dojemanja stvari so različni. Lahko se zgodi, da naš način spoznavanja Svetlobe, ni primeren za nekoga drugega. Različni smo, zato imamo sposobnost tvoriti barviti svet v katerem živimo.
V sodobnem svetu obstaja veliko bolezni, ki bi jih lahko imenovali bolezni duše. To je kronično nesrečno stanje naše notranjosti. To je stanje, ko smo svoje življenje pripeljali do te točke, ko je nujno potrebno se začeti ukvarjati sam s seboj. Največkrat je najlažja pot kriviti okolico, preteklost, starše, učitelje in še koga bi lahko našli, samo, da nam ne bi bilo potrebno se ustaviti in pogledati vase. Pa vse to nič ne pomaga. Obstajajo zdravila za takšna stanja, pa vendar, če se želimo zares pozdraviti, se je potrebno soočiti s seboj. In zavedati se moramo, da je to izključno naša izbira. Če želimo biti srečni in živeti v miru, moramo pogledati vase in se soočiti s svojimi sencami. To je naša pot. To ni pot naše okolice. Vedno pa obstaja vsaj ena rešilna bilka, ki se nam ponuja. In modro jo je uporabiti.
V sebi nosimo veliko želja in idej. Potrebno jim je dati prosto pot. Potrebno je zbrati pogum in jih dati v svetlobo. Zato je prav ta trenutek najboljši, da se ustavimo in si priznamo vsaj eno stvar, ki bi jo pri sebi radi spremenili. Najbolje je izbrati eno, ker počasi se daleč pride in tudi zato, ker ne glede na to, kako dolga pot je pred nami, vedno hodimo korak po korak. In ko spremenimo to eno stvar, poiščemo drugo. Hkrati pa ozavestimo kakšnega od ciljev, ki tiho spijo v naši notranjosti. Če se nam zdi, da nimamo nobenega, to zagotovo ni res, so samo obdobja, ko si ne dovolimo videti spečih ciljev v naši notranjosti. Odprimo se, dovolimo svetlobi, da se izrazi, bodimo prijazni do sebe, do drugih in dovolimo, da se zgodi. Tukaj in zdaj naj se dogaja. Dogajalo se je včeraj in če bomo imeli srečo se bo dogajalo tudi jutri, pa vendar, tukaj in zdaj se dogaja naše življenje. Sprejmimo ga v Svetlobi in Ljubezni.
Suzana Clara