Zdi se, da je izgorelost največji problem današnjega časa. Vsi nekam hitimo, opravljamo različne naloge in težko najdemo čas zase. Pa vendar. A je to res potrebno? A je potrebno vsak dan hiteti in begati sem ter tja in pozabiti nase? V preteklosti je bilo veliko več fizičnega dela kot danes, veliko manj dobrin, kot jih imamo danes, veliko manj denarja kot ga imamo danes, ljudje so se borili za preživetje, pa niso izgorevali. A je res delo tisto kar nas žene v izgorelost?
Pravijo da delo krepi. Pa očitno temu ni tako, ker v nekem trenutku nas delo prične uničevati. Tako kot pri vseh stvareh v življenju je tudi izgorelost naš problem. To ni nekaj kar kar pade na nas z neba in nimamo nobenega vpliva. Res je, da počasi tonemo in sami velikokrat ne opazimo, kaj se z nami dogaja. Pa vendar nam telo pošilja znake s katerimi nas opozarja, da naš stil življenja ni primeren. Vsi imamo notranji glas, ki z nami komunicira vsako sekundo. Predvsem se pojavi takrat, ko sprejemamo odločitve, ki so za naše življenje pomembne. Ko se v svoji koži počutimo nesrečne, je čas da ukrepamo. Predvsem je potrebno se ustaviti in se sam s seboj pogovoriti in si zaupati svoje želje. Velikokrat smo postavljeni pred izzive, ko določene stvari podedujemo od drugih in sploh niso naša zamisel, ko se znajdemo v vlogi, da moramo živeti neiskreno, ko počnemo stvari, ki se nam zdijo nesmisel. Ko delamo kreativno z našimi talenti in s srcem, takrat se pretok naše življenjske energije poveča, pretok Ljubezni se poveča, takrat cvetimo in se z delom na nek način hranimo. Ko pa se znajdemo v vlogi, da delamo stvari, ki si jih ne želimo, ko pri delu ne smemo ali ne zmoremo biti najboljša verzija sebe, takrat pa kurimo življenjsko energijo. Počasi, ampak vztrajno. In ko je pokurimo preveč, takrat izgorimo. Tako jaz vidim izgorelost.
Izčrpani smo, nimamo več moči, da bi živeli življenje, ki nam je bilo dano. Znaki izgorelosti se začnejo kazati že veliko prej. Pravzaprav nam notranji glas za vsak atom naše življenjske energije sporoča, da to pa ni v pravi smeri. In če vztrajno ignoriramo ta glas, gremo v pogubo. In za to niso krivi naši šefi, niti država, ampak mi sami. Delo za katerega nismo poklicani, pri katerem ne uporabljamo svojih talentov in ga ne uporabljamo s srcem, kuri našo življenjsko energijo in nas vodi v propad. In če že nismo sposobni slišati našega notranjega glasu za vsak atom naše življenjske energije, je modro se vprašati kaj počnemo, ko se začnejo kazati začetni znaki izgorelosti. To je predvsem kronična utrujenost in pa razdražljivost.
Bojazen, da za nas ne obstaja delo, ki bi večalo našo življenjsko energijo, je odveč. Vsak od nas je pomemben del družbe in za vsakega obstaja mesto in delo, ki ga osrečuje. Samo potrebno se je prepustiti notranjemu glasu in poslušati sebe. Zato je pomembno se ustaviti, si prisluhniti, se pogledati v ogledalo in si zaupati svoje želje. Res je, da moramo preživeti in za to potrebujemo denar, ampak služenje denarja preko svojih želja, nas zagotovo ne bo osrečilo. Potrebno je ugotoviti katera sila nas žene naprej. A je to Ljubezen do dela in kreativnost, ki jo imamo v sebi, ali nas žene naprej, da bodo drugi videli kako zelo smo sposobni, da se bomo dokazali, da smo najboljši in nas bodo spoštovali. Res je, da se svet vrti tako, da nas ljudje na videz bolj spoštujejo, če smo znani, pomembni in imamo denar, vendar je pomembno predvsem spoštovanje, ki ga gojimo do sebe. Mi smo edina oseba, ki globoko v sebi ve kako živi, smo oseba, ki ve kako se realna slika sklada s tisto, ki jo kažemo drugim.
Ob sebi imamo ljudi, ki jih imamo radi, za katere nam je mar. Zase in za njih želimo, da je pretok Ljubezni vzpostavljen in, da živimo življenje v katerem uživamo. Vsi si želimo biti srečni, uspešni in polni energije. Nobeden od nas ne želi biti tista konfliktna oseba, katere se vsi izogibajo, nesrečna oseba, ki žalostnih oči hodi naokrog, starš, kateremu bodo otroci v prihodnosti očitali napake. Pa vendar je svet poln takih ljudi. Sploh se ne zavedamo, da smo lahko tudi mi med njimi. Prav zato, da bomo polni energije, da bomo srečni, da bomo uspešni, zato je potrebno življenjsko energijo čuvati takrat, ko jo še imamo. To ne pomeni, da počivamo in nič ne delamo, tudi tako nam naša življenjska energija odteka, to pomeni, da negujemo vse to kar smo dobili v naše življenje. Da ustvarimo pretok Svetlobe in Ljubezni v našem življenju, da uporabljamo svoje talente, da smo iskreni in, da poskrbimo, da je slika ki jo kažemo drugim, čimbolj podobna sliki za katero vemo, da je realna. To nas bo okrepilo. Iskrenost v vsakem trenutku, Ljubezen in Svetloba naše življenje polnijo. Laži, jeza, nespoštovanje samega sebe pa uničujejo našo življenjsko energijo. Mi sami vemo kako delujejo naše energije, mi sami v sebi vemo kaj je naš namen, samo prisluhniti je treba notranjemu glasu. Vsi ga imamo, vedno in povsod.
Zato bodimo pozorni na stvari in na ljudi ob katerih nam zaigra srce. Če bomo srce vsakič, ko bo od sreče poskočilo v naših prsih utišali, bomo okoli njega s časom zgradili okove, ki bodo povzročali panične napade in težko dihanje, za katero zdravniki ne bodo ugotovili vzroka. Dajmo mu prosto pot, pa čeprav to ni v skladu s tem kar trenutno počnemo. Največkrat ne zmoremo v trenutku spremeniti svojega življenja in načina dela, lahko pa se začnemo zavedati in ga spremenimo počasi. Počasi lahko začnemo poslušati srce, pa če se nam zdi, da smo še v tako velikih težavah in na napačni poti. Rezultati bodo vidni takoj, takoj bomo lažje zadihali in začeli si bomo vračati tako pomembno življenjsko energijo. Prebudimo svoje talente, začnimo razmišljati o sanjski službi, v kateri bomo uporabljali svoje talente, v kateri bomo ustvarjali, v kateri bomo gradili lepši svet. Ko gremo zares iskreno po poti našega srca je za vse poskrbljeno. Poskrbljeno je za naše preživetje in poskrbljeno je za našo življenjsko energijo.
Poskrbimo zase. To ni egoizem, to je odgovornost do svojega lastnega življenja, to je odgovornost do ljudi, ki nas imajo radi in odgovornost do naše družbe v kateri živimo. To kar počnemo zase, realno počnemo drugim, pa če tudi to zapakiramo v lažni paket. Če ne spoštujemo sebe, ne znamo spoštovati drugih, če ne ljubimo sebe, ne zmoremo ljubiti drugih, če nismo iskreni do sebe, ne bomo iskreni do drugih. Zato je naš odnos, ki ga imamo do sebe tako zelo pomemben. V resnici nam je mar zase, samo včasih tega ne vemo in se ne zavedamo. Čas je, da se pogledamo v ogledalo in poskrbimo zase.
Suzana Clara