Včasih se v življenju znajdemo v situacijah, ki jim nismo kos. To se nam lahko zgodi iz več razlogov. Lahko nimamo dovolj znanja, smo preveč ranjeni, ali pa enostavno nismo na pravem mestu v pravem trenutku. To se nam zgodi, ko izgubimo rdečo nit v svojem življenju, ali pa dalj časa ignoriramo znake, ki nam govorijo, da moramo ravnati drugače. Vsi smo kdaj pa kdaj izpostavljeni takšnim situacijam. Modro je, da v takih trenutkih poskrbimo zase. Ko čutimo, da nam nekaj krade našo energijo ali pa nam jemlje življenjske moči je modro, da se umaknemo. Pa vendar, pretirana zaščita ali pa umik, nam lahko prineseta življenje, ki ni vredno življenja. Največkrat za to našo bolečino ali situacijo stojijo rane, ki smo jih prinesli v to življenje ali pa smo jih pridelali na naši poti. In najboljša zaščita in rešitev je delo na tem, da bomo te rane pozdravili.
Zavedati se moramo, da je to življenje, ki ga živimo in ta pot po kateri hodimo samo naša. To je naš svet in v tem svetu si sami ustvarjamo pogoje, pa če še tako mislimo, da na nas vplivajo drugi. Ja, res je, včasih se znajdemo v situaciji, ki vsaj na videz ni povezana z nami, ko pa pogledamo globlje, pa ugotovimo, da je tukaj prav zaradi nas. V našem svetu se vse dogaja zaradi nas. Mi smo najbolj pomembna oseba v našem svetu. In ko to dojamemo in sprejmemo smo lahko najboljša mama, najboljši oče, najboljša hči, sin in tako dalje. Ko smo mi vse to kar premoremo, potem bomo steber družbe na katerega se bodo vsi lahko zanesli. Kaj nam pomaga, če svoje življenje kot mama popolnoma podredimo otrokom in pri tem zanemarimo partnerja. Čez nekaj let bomo imeli razvajene otroke, ki bodo čutili težo odgovornosti, da nam vse to povrnejo in bodo šli v svet s slabo vestjo. Na drugi strani se bo ob nas naenkrat znašel partner, ki ga več ne poznamo, saj ga že 20 ali več let nismo videli. In takrat se začne naše življenje rušiti. Vsaj zdi se nam tako. Rušiti se je začelo že veliko prej. Polni smo ran in zdi se nam, da nam okolica pije energijo in, da več ne vzdržimo.
In iščemo zaščito. Ja, če smo v taki situaciji jo potrebujemo. Kot potrebujemo mavec na nogi, če si jo zlomimo. Takrat je koristen, Če imamo zlomljeno nogo se bomo ukvarjali samo z njo, da jo čimprej pozdravimo in ne bomo več potrebovali mavca, ker nas mavec ovira pri hoji in nam je v napoto. Prav tako je z zaščito. Ko smo ranjeni, ko smo na tleh, je modro izbrati zaščito in se umakniti. Ko si malce odpočijemo od travme ali težke situacije pa je potrebno na rehabilitacijo. Tako kot pri zlomljeni nogi izberemo zdravnika in ustanove, ki jih potrebujemo, tako je potrebno izbrati način, ki nam bo pomagal, da pozdravimo naše travme. Za krepitev mišic potrebujemo telovadbo, za krepitev naših energij pa delo na sebi. In to tako je in ni nobene bližnjice.
Lahko celo življenje hodimo po opornici in nas bo to oviralo pri hoji, lahko pa damo vse od sebe pa se pozdravimo. Ja, lahko se nam zgodi in nam te poškodbe pustijo trajne posledice, če je takšna pot naše duše. Pa ne govorim o teh težkih stvareh, govorim o vsakdanjem življenju, za katerega smo odgovorni, da je lepo in da v njem uživamo. Bilo nam je dano, zato, da naša duša izpolni svojo pot.
Največ travm nam v življenju pustijo prav osebe, ki so nam blizu. Velikokrat te osebe tega sploh ne vedo. In velikokrat iščemo zaščito pred njimi, s katerimi smo najtesneje povezani. V takšnem odnosu sta vedno vsaj dve osebi. Mi in pa tista druga oseba. Ljudje imamo lastnost, da se ne zmoremo upreti Ljubezni, tisti ljubezni s pravim pomenom. Ljubezni. Torej je Ljubezen naša največja zaščita in največje orožje in orodje. Prav je, da smo poiskali pomoč, modro pa je, da ko smo na varnem začnemo v svojem srcu dajati prosto pot Ljubezni. Ne, da se bojujemo s strahovi, ampak da gojimo in negujemo Ljubezen v sebi.
Če smo iskreni in pogledamo v oči najhujšemu odnosu ali situaciji, ki jo v tem trenutku preživljamo. Vsi imamo nekaj takšnega. Vsaj eno situacijo ali odnos. Pa se vprašajmo, koliko brezpogojne ljubezni, torej Ljubezni smo vložili vanjo. Ugotovili bomo, da imamo še možnosti, še imamo zaprto srce, še imamo strahove, še imamo zamere. Če imamo probleme z nadrejenimi je čas, da jim vso odgovornost, ki smo jo prevzeli na svoja ramena vrnemo nazaj, če imamo problem s podrejenimi pa je čas, da sprejmemo odgovornost, če so to naši najbližji člani, pa je čas, da odpremo srce. Do konca. Pogumno. Brez strahu. Ko bomo to zmogli, lahko odvržemo vse zaščite, ker odprto srce je nepremagljivo in neskončno.
Bodimo pretočni in bistri, kot najbolj bistra reka. Bodimo polni Ljubezni in spoštovanja so sebe in do drugih, cenimo stvari, ki jih imamo, odpustimo stare zamere, opustimo pričakovanja, kaj bi naj drugi naredili, imejmo radi svoje telo, prisluhnimo svoji duši, preživimo nekaj časa v tišini. Ko bomo vse to naredili, pa smo še vedno napadeni in ranjeni, takrat potrebujemo zaščito in umik. Dokler pa še vsega tega nismo izpolnili, pa potrebujemo delo na sebi, na sprejemanju, na spoštovanju in na Ljubezni do sebe. Srečno.
Suzana Clara