V življenju večkrat potrebujemo pomoč, ker sami ne znamo razrešiti določenih situacij. Zatečemo se k ljudem, ki nas razumejo in so z nami pripravljeni deliti svoje modrosti. Zelo veseli smo, če nam ljudje prisluhnejo in so nas pripravljeni poslušati. Pa bodisi, ko govorimo o svojih problemih in potrebujemo pomoč ali pa v primeru, ko želimo z drugimi deliti svoje dogodivščine in izkušnje.
Pa vendar vse kar izustimo in o vsem kar govorimo ni modrost, ki smo jo sposobni izraziti. Vsak človek na tem svetu tvori mozaik sedanjosti. Prav vsak človek ima svoje poslanstvo in vsak človek poseduje znanje in modrost, ki je prav v tem trenutku potrebna. Kako priti do svoje modrosti? Kako jo predati svetu?
V našem življenju je najbolj pomembno, da smo v stiku s svojo dušo in svojo Svetlobo. To ne pomeni, da nimamo problemov in, da ne doživljamo težkih situacij. Je pa res, bolj smo v stiku s svojo Svetlobo lažje premagamo težke stvari in lažje najdemo rešitve za svoje probleme. Svet je sestavljen iz različnih ljudi. In večkrat lahko ugotovimo, da videz velikokrat vara. Nismo vedno najbolj hitri, če brezglavo tekamo sem in tja, pa čeprav navzven tako izgleda. Ni rečeno, da opravimo veliko dela, če venomer delamo. In ni rečeno, da smo najbolj modri, če vsem naokrog solimo pamet kako morajo živeti. Modrost izvira iz naše duše, modrost pride, ko se umirimo in jo najdemo v tišini. Modrost je naše znanje, ki smo si ga pridobili skozi življenja in ga sedaj uporabljamo za sedanjost. Več modrosti imamo v sebi, lažje zaupamo in čutimo mir v svoji duši. In prav vsi jo imamo. Različna je. Ampak vsaka modrost je potrebna in pomembna.
Današnji stil življenja na videz ne vzpodbuja koriščenja modrosti, vendar to velja le na videz. V tempu življenja v sedanjosti je modrost še kako potrebna za kvalitetno življenje. Ko smo pod velikim stresom, ko se nam zdi, da nam drugi urejajo življenje in, ko se nimamo časa ustaviti, je čas da naredimo prav to. Potrebno se je ustaviti, potrebno se je umiriti in potrebno je v sebi najti tisto iskrico Svetlobe, ki nam je bila dana na začetku. Vsi jo imamo in čisto vsi imamo v sebi modrost. Potrebno se je samo obrniti vase in jo prepoznati. Pomembno je da nam je mar, pomembno je da nam je mar zase in, da v odnosu do drugih damo vse od sebe kar premoremo. S tem mislim vso modrost, ki o nosimo v sebi.
V nobeni zgodbi o modrecih, modreci ne tekajo naokoli, govorijo zelo malo in počasi in vse kar povedo ima nek smisel. Pa se dajmo malce zgledovati po njih. Naše življenje se bo precej umirilo, če bomo naš um uporabljali za to, da bomo z glavo počeli stvari in bili z mislimi tukaj in zdaj. Delajmo umirjeno, ampak z zavestjo, da v danem trenutku damo vse od sebe. Poizkusimo govoriti manj, in poizkusimo tvoriti stavke, ki bodo imeli nek smisel. Govorimo takrat, ko nas nekdo nekaj vpraša in prepustimo drugim svobodno voljo. Imamo dve ušesi in en jezik zato, da dvakrat več poslušamo kot govorimo. To si bomo zlahka zapomnili. In naše življenje se bo umirilo in imeli bomo čas za priklic naše modrosti. V tišini bomo slišali svoje misli in jih bomo veseli. In s časom bomo s takim ravnanjem dosegli notranji mir.
To je trening. Modrost je dragocena in potrebno se je potruditi, da jo vidimo in dosežemo. In več modrosti bomo pripravljeni deliti z drugimi, v večje globine bomo prišli in več modrosti bomo v sebi našli.
Suzana Clara