Živimo v svetu kjer zelo radi predalčkamo kaj je dobro in kaj ni dobro, kaj se spodobi in kaj se ne spodobi, kaj je lepo in kaj ni lepo. S tem odraščamo. Ne spodobi se jokati, ne spodobi se biti jezen in še veliko takih in podobnih stvari se najde. Skozi življenje se tako naučimo živeti tako kot se spodobi. Mislimo, da nas bodo ljudje imeli raje, da bomo izgledali lepši, skratka bomo bolj urejeni in popredalčkani, ker se tako spodobi. Znotraj nas pa še vedno živi naša narava, v nas še vedno živijo naša čustva, ki jočejo, se smejijo in vse druga kar ne upamo pokazati navzven. Počasi postanemo kot ekonom lonec, ki grozi, da bo eksplodiral. Potrebujemo nek ventil, da izpustimo vsa zadržana čustva, ki vrejo v nas. Poiščemo nekaj kar nas sprošča in se poizkusimo umiriti. Lahko se tudi zgodi, da eksplodiramo in naša okolica se čudi kaj se je naenkrat zgodilo z nami. To je še dobra verzija dogodkov, ker še vedno znamo izraziti kaj nas boli, kaj nam ni všeč in kaj želimo.
Drug način je takšen, da se zato, ker imamo občutek, da nas okolica ne bo razumela, zapremo vase. Naša čustva krotimo na drug način. Enostavno jih ne želimo čutiti in ne želimo pogledati vase. Ne želimo vedeti ali smo jezni ali žalostni ali veseli. Dopovedujemo si, da ni tako hudo, da bomo sprejeli dano situacijo, da je v dani situaciji najboljše molčati. Počasi več ne vemo kdo smo in kaj pravzaprav želimo v svojem življenju. Ne poznamo več svojih strasti, ne poznamo več svojih želja, počasi ugašamo. Naučili smo se živeti tako kot od nas pričakujejo.
Vse to se največkrat dogaja na našem fizičnem nivoju. Na zunaj izgledamo tako, naše energije pa še vedno živijo. Naše energije še vedno želijo delovati in dosegati naše cilje. Še vedno imamo svoje globine v katerih točno vemo kdo smo in kaj hočemo, samo vprašanje je kako globoko smo zakopali te svoje želje in strasti, vprašanje je samo koliko moči imamo v danem trenutku, da se z vsemi čustvi soočimo. Smo zelo komplicirano pa vendar enostavno bitje. Težko se je spremeniti čez noč, težko je naenkrat vsem okoli nas pokazati pravi obraz, če smo lažnega kazali kar nekaj časa. Tudi sami več ne vemo kaj smo zares mi in kaj naša maska in tista druga oseba, ki jo navzven živimo. Ko se zavemo, da nismo srečni se je potrebno vprašati kdo zares smo. Kdo sem jaz v globinah? Kaj si pravzaprav želim? Kaj je tisto kar me osrečuje? Ne glede na to kako živimo lahko najdemo sebe. Samo dopustiti moramo, da se pokažejo naše prave strasti in prave globine.
Prva naša reakcija, ko ugotovimo, da v dani situaciji nismo srečni je, da zamenjamo okolico in ljudi. Dobimo idejo, da se preselimo, zamenjamo službo, zamenjamo partnerja, skratka zamenjamo lokacijo in okolico. Pri tem pozabljamo, da nismo nesrečni zaradi našega fizičnega bivanja, ampak zaradi naših čustev in našega zlaganega življenja. Nesrečni smo zato, ker naši okolici in našemu okolju ne pokažemo pravega obraza, ne pokažem svojih čustev, ne povemo kdo smo zares in kaj zares čutimo. Fizične reakcije so veliko lažje, kot pa se odpreti navzven, povedati kdo in kaj smo in pokazati kaj čutimo. Veliko lažje je v okolici najti krivca za našo nesrečo, kot pa iskreno priznati kaj si želimo. In prav to je vzrok za našo naslednjo nesrečo. V našem novem okolju, novi službi z novim partnerjem, si bomo čez čas ustvarili kopijo starega nesrečnega življenja, ker nismo želeli pogledati v naše globine in se z njimi soočiti. In prišli bomo do zaključka, da pač mi nimamo sreče v življenju. Lahko se nam zgodi, da bo naše novo življenje še bolj nesrečno od starega, odvisno od tega koliko smo se bili sposobni spremeniti iz globin.
Veliko bolj modro, kot delovanje na fizičnem nivoju je pogledati v naše globine, točno takrat, ko ugotovimo, da smo nesrečni. Modro se je prepustiti temu kaj čutimo v svojih globinah, izraziti to kar čutimo. Jeza in žalost sta največkrat posledica naših vzorcev ali zamolčanih čustev, ki smo jih skrivali več let. Pomislimo na to, da nas okolica ne podpira ali ne razume zato, ker nikoli nismo izrazili tega kaj si pravzaprav želimo, lahko da smo svoje želje zatrli in smo sedaj jezni sami nase, in to jezo stresamo naokoli. Kadarkoli se znajdemo v situaciji jeze, velike žalosti ali trpljenja se moramo zavedati, da to izvira iz nas samih. Da so ljudje okoli nas samo osebe, ki pritiskajo na naše gumbe in je naše počutje samo reakcija na naše dejansko stanje v globinah. Ob zavedanju, da smo nesrečni nam življenje ponudi tudi rešitev in ta rešitev ni beg, razen če nam gre za življenje v fizičnem smislu. Življenje nam vedno ponudi nekaj kar nas bo razvilo naprej, kar nas bo ojačalo in ohrabrilo, da bomo naredili naslednji korak. Bolj si priznamo našo resnico, več moči imamo za nadaljnje življenje.
Lahko se znajdemo v stanju, ko točno vemo kaj si želimo, ko točno vemo kam bi radi peljali svojo pot, tudi imamo vse možnosti zato, pa se nam kljub temu ne izide. Razlog je v tem, da še vedno živimo po starem. Še vedno nismo spremenili načina dojemanja in še vedno nismo izrazili naših čustev. Bolj krivimo okolico za našo bedo bolj zlagano življenje živimo. Za vsako našo neiskrenost potrebujemo zunanjega krivca, saj nam je lažje obtožiti nekoga drugega, kot pa priznati to kaj čutimo. Vse v stilu naučenega kaj se spodobi in kaj ne. Vse v stilu, da nas bodo ljudje imeli raje, da bodo o nas imeli dobro mnenje. Ko govorimo resnico vedno in povsod iz srca, lahko na začetku naletimo na težke reakcije okolice, lahko se nam zgodi, da nas okolica ne bo sprejela. Pa vendar je to naša resnica in ta je edina, ki jo imamo in ta resnica je edini temelj za našo srečo v prihodnosti. Čeprav nas bo okolica na začetku morda zavrnila, bomo v prihodnosti zagotovo živeli to kar v resnici smo. In samo to nam prinaša trajno srečo in zadovoljstvo. Predvsem pa je pomembno to, da si bomo z resnico in odkritostjo okoli sebe zbrali ljudi in ustvarili okolje, ki ima trdne temelje za srečo. Mogoče bomo na začetku našega življenja zelo jezni, žalostni ali razočarani, pa vendar bomo s časom v sebi ustvarili mir in zadovoljstvo.
Pot zadovoljstva in sreče se začne v nas samih, ko smo pripravljeni se soočiti s svojimi čustvi in željami. Začne se takrat, ko smo pripravljeni v sebi sprejeti Svetlobo, ki nam je na voljo in jo izražati v svojih dejanjih. Začne se takrat, ko smo pripravljeni sebi in okolici pokazati svoj pravi obraz, zato ker smo to kar smo in ne zato ker smo to kar se spodobi. V sebi imamo dušo, ki je Svetloba in ta duša nas želi popeljati na najlepše potovanje, ki mu pravimo Življenje.
Suzana Clara