Včasih se nam zgodi, lahko tudi večkrat, da nekomu nekaj govorimo ali zaupamo, pa vidimo da nas ne razume. Včasih želimo kaj povedati, pa vse skupaj izpade čisto drugače kot smo si zamislili. Povedali smo tako, kot nismo želeli. Včasih celo pomislimo, da ne znamo. Pod našim površjem, ki smo ga pripravljeni deliti s svetom delujejo čustva in energije, ki se jih ne zavedamo. In ko se s svojim govorjenjem ali delovanjem približamo rani iz katere ta čustva izhajajo, se vklopi naš obrambi sistem, ki želi to rano skriti in jo obvarovati. Seveda tudi tako, da je drugi ne bi videli. Strah nas je, da bi drugi spoznali naše rane. Pravzaprav je ena izmed najtežjih stvari pokazati rane, ki nas bolijo. Najhuje je rane pokazati tistim, ki so nam blizu. Zato si življenje lahko zelo zapletemo in živimo čisto nekaj drugega kot želimo. Podobno kot pri pripovedovanju. Želimo nekaj povedati, pa izpade čisto drugače, kot smo želeli.
Rešitev seveda ni preprosta. Za nas pa je zelo pomembno, da se v svojem okolju kjer delujemo počutimo varno. Varno na pravi način. Da bomo lahko sproščeni, si je potrebno ob sebi zgraditi energije, ki nas negujejo, ki nas vidijo in sodelujejo z nami. Če predpostavimo, da dobimo to kar dajemo ni potrebno biti preveč moder, da se zavedamo, da moramo biti prijazni do okolja, da bo okolje prijazno do nas. Če želimo živeti v iskrenem okolju, moramo biti iskreni. Ni lahko in velikokrat se niti ne zavedamo, da nismo povsem iskreni in povsem resnični. Na to nas opozarjajo težave, ki se nam pojavljajo. In na te težave je potrebno biti pozoren, te težave nam kažejo kaj je narobe in nas opozarjajo. Nismo rojeni pod nesrečno zvezdo, kot morda mislimo, samo potrebno je zaceliti določene rane, ki nas bolijo. In, ko se pokaže težava in nas želi opozoriti ni modro iskati krivca za to nadlogo. Modro je pogledati vase in se vprašati kje nas boli in zakaj se to dogaja. Normalno je, da ne bomo uspeli takoj. Vse potrebuje svoj čas in lahko, da se ta težava dotika našega največjega problema in največje rane. Modro se je zavedati, da potrebujemo čas. Potrebno se je zavedati, da tudi ljudje okoli nas potrebujejo čas. Čas potrebujejo, da se soočijo s svojimi ranami in potrebujejo čas, da sprejmejo nas v takšni izdaji kot se ponujamo.
Ni potrebe, da iščemo ljudi s katerimi bi zdravili svoja prikrita čustva in rane. Sami nam pridejo na pot. In to seveda v trenutku in obliki, ki se nam ne zdita primerna, da bi razkrili svoje srce. Pomembno je, da vedno in povsod gradimo na tem, da bomo premagali težavo, ki se je zavedamo, pa je ne uspemo razrešiti. Pomembno je, da imamo odprte oči in da z njimi vidimo, vidimo tudi stvari, ki niso vidne. Mali Princ je rekel, če želimo videti moramo gledati s srcem. Ja, modro je ob vseh naših pogledih vklopiti še srce, ga prositi za vodstvo, za pomoč pri reševanju težave. Ko se dotaknemo svojega srca, začutimo mir. Ne glede na to kako smo prizadeti ali nas boli, ko se dotaknemo svojega srca začutimo mir v duši. Naše delovanje velikokrat sloni na tem, da želimo vplivati predvsem na srca drugih ljudi, na sebe pa pozabimo. In tako vase vnesemo nemir, zdi se nam, da se razdajamo in da nam ljudje naše dobrote ne vračajo. In postane nas še bolj strah, začnemo se omejevati in naše rane ostanejo skrite.
Da smo lahko v življenju to kar smo, moramo delovati s srcem. Za delovanje s srcem potrebujemo pogum, da premagamo strah, kaj se bo zgodilo, če nas bodo ljudje zares videli. Vredni smo tega. Odkritega življenja. Pogumnega življenja. Življenja, ki ga gradimo z mirom v našem srcu. Zato takrat, ko nas boli, ko smo prizadeti, potrebujemo pogum, da pokažemo svoje rane tistim, ki so nam blizu. Ko bomo delovali zares iz srca nas bodo ljudje videli takšne kot smo zares. Dotaknili se bomo njihovega srca z našim srcem in stekla bo energija Ljubezni, ki bo našla svoje mesto. Zato, ker smo vredni Ljubezni, Življenja in miru v svojem srcu.
Suzana Clara