Karkoli imamo v življenju smo si prislužili z delom. Takšnim ali drugačnim. Če imamo okoli sebe dobre odnose so le ti odvisni od nas, prav tako je s težavnimi odnosi in ljudmi. Smiselno se je vprašati zakaj smo se znašli v stanju v katerem se nahajamo. Za vsak korak, ki ga v življenju naredimo potrebujemo pogum in odločnost. Zato smo lahko na vse kar smo dosegli ponosni. Pravzaprav je dobro večkrat pogledati nazaj v preteklost in se soočiti z življenjem, ki smo ga živeli v preteklosti. Ni smiselno objokovati časov, ko smo bili še mlajši in bolj pri močeh, smiselno pa je pogledati, kaj vse smo v teh preteklih letih naredili in kaj vse smo se naučili. Učimo se veščin, ki jih potrebujemo v življenju, učimo pa se tudi življenjske modrosti. Prav slednja nam pride prav na križiščih našega življenja. Iz modrosti, ki jo nosimo v sebi največkrat črpamo moč za odločitve, ki jih potrebujemo.
V človeški naravi je, da se velikokrat primerjamo z drugimi, ugotavljamo svoj položaj in svoje sposobnosti. Prav to nas lahko privede v težave in do oblikovanja slabe samopodobe. Ta naša lastnost lahko izvira iz otroštva, ko so nas primerjali z brati in sestrami ali drugimi otroci. Lahko smo se že takrat počutili manjvredni in smo zaradi tega trpeli. Takrat smo bili nemočni. Lahko smo te primerjave vzeli kot oviro ali gorivo na naši poti. Lahko smo v sebi sklenili, da bomo dokazali nasprotno, lahko pa smo zapadli v slabo samopodobo, ki jo nato rešujemo celo življenje. Pa vendarle. Sedaj smo odrasli. Na svojih ramenih imamo odgovornost za svoje življenje. Res je, da v nas še vedno živi tista mala punčka ali fantič iz otroštva. Lahko nam naredita veliko škode, lahko pa se v sedanjem trenutku odločimo, da bomo spremenili plat zgodbe. Ni preveč modro, če se še vedno jezimo na mamo in očeta, ki v tistem trenutku nista znala ravnati drugače. Modro je v sebi najti moč in jih razumeti zakaj se je vse tako dogajalo. Če imamo občutek, da smo kot otrok bili nezaželeni, je modro stopiti v mamine čevlje in se soočiti z njenim pogumom, da nas je vseeno rodila. Ja, tudi takšna zgodba ima dve plati. Čeprav smo bili nezaželeni smo vseeno tukaj. Dobili smo priložnost za življenje in s to priložnostjo tudi priložnost, da v tem življenju zmagamo in uživamo. Prav nobenega smisla nima kloniti pred življenjem, ne glede na to kaj in kdo smo bili v otroštvu. Nima smisla obsojati.
V sebi imamo moč in gorivo, da živimo naprej. Res je, da imamo tudi svoj namen na tej naši poti. Ta naš namen je unikaten, je samo naš, zato je toliko različnih poti in toliko različnih reakcij na iste probleme ali izzive. Prevečkrat pozabljamo, da smo unikat, da samo mi znamo narediti stvari na naš unikaten način. Zato je nesmiselno se primerjati z drugimi, zelo modro pa se je ves čas učiti in izpopolnjevati naše veščine. Modro je pogledati kaj vse znamo in kaj vse smo že postorili na naši poti. Modro je biti hvaležen za vse karkoli pride na našo pot. Vse to so veščine in priložnosti, ki krojijo naše življenje. Potrebno se je odzvati, ko nas življenje pokliče, čeprav ne razumemo zakaj. Potrebno je prisluhniti tem klicem. Potrebno je razviti veščino, da jih slišimo. Slišali jih bomo samo takrat, če bomo pozorni na vse kar se dogaja okoli nas, če bomo čuječi. Življenje se dogaja. Modro je biti tukaj in zdaj. Pa čeprav je ta tukaj in zdaj težak in v tem trenutku ne najdemo razlogov zakaj bi dali vse od sebe, je biti to kar smo najbolj modra odločitev. V tem trenutku je potrebno zbrati vse moči in narediti korak, ki ga od nas zahteva življenje. To je naša pot, to je naše življenje in naša odgovornost. Bodimo to kar smo v osnovi in zagotovo bomo opravili svoje poslanstvo. To pa vodi v samozavest, ki je podlaga za naše modre odločitve.
Suzana Clara