Znašli smo se v svetu, ki nam na videz ponuja veliko možnosti. Ponujene so nam nove poti, ponujene so nam najnovejše različice, najnovejši stili življenja. Lahko potujemo s sliko in zvokom zelo daleč po svetu, lahko vidimo različne kulture in kraje o katerih sanjamo. Na prvi pogled se nam zdi, da živimo zelo svobodno življenje. Pa vendarle, ko se ustavimo in vprašamo kaj je zares svoboda, ugotovimo, da pa vendarle nismo tako zelo svobodni. Nove stvari usmerjajo naše življenje. Če ne delamo na sebi in se zavestno ustavimo, sploh ne pomislimo, da bi se vprašali ali smo srečni v tem, v tem živimo, vse dokler nas življenje samo ne ustavi. Smo kot popotniki na potovanju, pa ne takšnem na katerem bi imeli prosti čas raziskovanja, ampak na potovanju z zelo natrpanim programom na katerem nimamo časa za počitek, domov pa se vrnemo izčrpani in povsem uničeni. Predvsem zato, ker želimo izkoristiti vse kar nam je ponujeno in ne želimo zamuditi niti minute. Ob vsem tem se niti ne spomnimo, da bi se ustavili tu in tam kaj izpustili in se spočili.
Kljub vsej tehniki, kljub vsem možnostim, kljub vsemu kar nas obdaja, še vedno največ šteje kvaliteten stik s samim seboj in z okolico. Pristen človeški stik nam še vedno v globinah pomeni največ in je edina stvar v našem življenju, ki zares šteje. Pozabljamo, da nam je ob rojstvu bila dana svobodna volja, da smo prišli na ta svet, da spoznamo sebe in svojo dušo, da nam je ob rojstvu bilo dano točno takšno okolje, kot ga najbolj potrebujemo. Večkrat pozabimo, da smo na ta svet prišli brez vsega in bomo takšni tudi odšli. Vmes pa si nabiramo izkušnje in ustvarjamo trenutke, ki so vredni življenja. Zdi se nam, da nimamo prav nobene izbire, da nas je življenje kar potegnilo vase in nam določa tempo. Prav trenutki, ko zares začutimo sebe in ljudi okoli nas, so naše pravo bogastvo. Takšno bogastvo, ki zares nekaj šteje. Nevede se v tempu življenja umaknemo od ljudi, ki so za nas zelo pomembni, izgubimo stik in nanje pozabimo. Ko se postaramo, naša glava pa je polna vseh različic navidezne sreče, pa se več ne znajdemo. Zato je na tem svetu veliko jokajočih otrok in tavajočih starčkov, na katere smo pozabili. Ne zavedamo se, da se otroci še vedno rojevajo na enak način in, da edino kar si želijo je to, da jih starši vidimo in naučimo osnovnih veščin življenja, ki jih bodo kasneje nadgradili in si ustvarili svoje življenje. Ne potrebujejo tujcev, ki jih bodo naučili najnovejše različice življenja, še vedno potrebujejo ljubezen družine, ki jim je osnova za dober začetek.
Življenje smo si zakomplicirali in ga pospravili v predale, tako kot ga določa sodobna družba. Zelo modro je, da se prebudimo. Da začnemo živeti in ceniti vsako življenje, ki nas obdaja. Čas je, da vidimo in spoznamo duše, ki so nam bile zaupane v varstvo, da jih zares pogledamo kaj si želijo in kdo so. Čas je, da pogledamo in posrbimo za vse duše, ki so nam dale življenje. Modro je, da sprejmemo vse njihove veščine in jih nadgradimo v kvalitetno življenje. Čas je, da se soočimo z nadobudnimi dušami, ki so na začetku življenja in želijo našo modrost in modro je, da z ljubeznijo poskrbimo za vse tiste, ki so v jeseni svojega življenja. Čeprav se nam zdi, da za to nimamo časa. Ko se izgubimo, ko začutimo, da drvimo nekam v prazno so vezi, ki smo jih ustvarili ali ohranili med generacijami rešilne bilke, ki nam pomagajo preživeti. Sprejeti je potrebno darove, ki so nam dani, ki jih imamo pred seboj pa jih ne znamo videti in sprejeti. Drevo potrebuje korenine, da lahko preživi in kljubuje neurju, prav tako jih potrebujemo mi. In zdi se, da smo sredi neurja in na vsakem koraku slišimo strahove, da pa to še ni vse, da prihaja še več. Obdajajo nas strahovi na vsakem koraku. Dobro za nas je, da se spomnimo, da še obstaja Ljubezen, tista Ljubezen, ki premaga vse strahove. Kot bitje imamo sposobnost jo najti v svojih globinah, od katerih nas trenutna situacija želi odvrniti.
Zato je potrebno izbrati novo smer. Tisto pot življenja na kateri ne bomo čutili strahu in sovraštva. Dogaja se nam to, da vemo, da ta pot ni prava, želimo drugo pot, jo najdemo in na tisti ponovno živimo v strahu in jezi do drugih. Pa vendar, naše srce ve kod in kam. Naše srce ve, kaj nas bo osrečilo in tudi ve kako preživeti, ko nas je strah za življenje. Potrebno je iskati tako dolgo, potrebno je iti v globine tako daleč, da najdemo Ljubezen, do sebe in do drugih. Tudi do tistih, ki nam v tem trenutku jemljejo to kar nam je drago. Zato je potrebno poslušati srce z notranjimi ušesi, zunanjim pa privoščiti tišino. V tišini zagotovo najdemo sebe, najdemo tisto kar nam pomaga preživeti in to je Ljubezen. Potrebno je biti pogumen in moder, da v zmešnjavi najdemo red, ustvarimo red, za nas in ljudi okoli nas, ki so nam pomembni. Potrebno je biti prijazen do sebe in do drugih, tako ohranimo moč za življenja vredno Življenje. Potrebno se je ustaviti in vprašati svoje srce za smer, da na poti najdemo modrost, da kvalitetno preživimo. Vse to je potrebno. Na prvi pogled se zdi zelo težko, ker moramo prevzeti nadzor in odgovornost za svoje življenje. Pa vendarle, to je tista naša pot in na njej se počutimo najbolje, samo dovoliti si moramo, da jo začutimo. Zagotovo je to pot, ki nas bo tako ali drugače pripeljala do sreče.
Suzana Clara