O svobodi je bilo v preteklosti in zgodovini veliko napisanega. Vsak človek si svobodo predstavlja drugače. Ko nam odvzamejo svobodo, takrat zares spoznamo svojo moč in kje to moč nosimo. Največji ječar svobode je strah. Ko nas je strah si sami postavljamo omejitve in si sami kratimo svobodo. Največkrat tega niti ne opazimo.
Meni prava svoboda pomeni to, da lahko iz Svetlobe navzven počnem stvari, v katerih uživam. Omejevanje svobode nam spremeni življenje. Spremeniti moramo ustaljene navade, saj nam nekdo zoži naš svet. Omeji nam gibanje in naenkrat se znajdemo ujeti na določenem področju. To smo lahko nedavno med omejitvijo gibanja občutili na svoji koži. Pa vendar. A smo lahko znotraj meja tudi svobodni? Prava svoboda ne izhaja s področja našega gibanja, prava svoboda izhaja iz nas. Če si srečen in svoboden si vse to lahko tudi na majhnem prostoru. Seveda vse te omejitve ne veljajo samo za fizično gibanje, to se lahko zgodi v razmišljanju, čustvovanju, učenju in še marsikje drugje.
Velikokrat slišimo, da moramo ljudem postaviti meje. Da se moramo ograditi od ljudi, ki na nas slabo vplivajo. Ko smo zelo ranjeni ali prizadeti, takrat je res dobro postaviti meje ali ograje. To je podobno temu, da je dobro iti v bolnico, ko resno zbolimo, ker potrebujemo čas zase, za zdravljenje, da se okrepimo. Podobno je v življenju. Takrat, ko smo prizadeti, takrat, ko nas boli ali pa ne zmoremo preživeti je vsekakor dobro postaviti meje in zidove. Potrebno pa se je tudi zavedati tega, da ta meja ali zid tudi za nas pomenita oviro. To ne pomeni samo tega, da ljudje ne morejo do nas, ampak tudi mi ne moremo do ljudi.
Zato jaz veliko bolj kot omejevanje zagovarjam svobodo. Svobodo v vsem. Vse kar je potrebno narediti je to, da se trudimo, da smo povezani s Svetlobo in iz Svetlobe živimo. Če bomo zares v Svetlobi nikomur ne moremo škoditi in nihče ne more škoditi nam.
Živeti iz Ljubezni in v Ljubezni pomeni živeti v popolnoma drugačnih razmerah, takrat živimo v drugi dimenziji. Pravzaprav komaj takrat občutimo svobodo ne glede na to, kje smo in kaj počnejo ljudje okoli nas. Ko živimo v Ljubezni ne potrebujemo zakonov, ne potrebujemo ječarjev, ne potrebujemo pravil. Ko živimo v Ljubezni živimo vrednote, ki izhajajo iz ljubezni, takrat živimo Ljubezen.
Svet okoli nas nam ponuja različne stvari, različne dobrine, za katere se sami odločamo. Večina od teh dobrin nam ne prinaša svobode, pa čeprav lahko z njimi prepotujemo na tisoče kilometrov, čeprav smo z njimi lahko najlepše urejeni, čeprav nas zaradi njih ljudje občudujejo. Vse te stvari prinesejo občutek svobode le omejen čas. Pa to ne pomeni, da materialne dobrine niso potrebne, to ne pomeni, da ne smemo graditi velikih hiš. Vse to nam prinese zadovoljstvo in svobodo, če pri tem ne prodamo svoje duše. Če se zaradi vsega tega ne zapremo v lastno ječo.
Naša duša je prišla v naše telo in tukaj živi z nami zato, da se bo razvila in naučila določenih lekcij in modrosti. Ni popolnoma svobodna, saj sledi naši svobodni volji. S svojo svobodno voljo velikokrat kratimo njeno svobodo. In takrat, ko kratimo njeno svobodo, takrat trpimo. Duši je vseeno. Ona je večna. Ona je prišla in bo odšla. In če ne bo v tem življenju bo v naslednjem. Mi smo tisti, ki imamo samo to življenje. Najbolj v življenju uživamo takrat, ko damo duši prosto pot in svobodo. To ji pa damo takrat, ko imamo v srcu Ljubezen in živimo iz Ljubezni. To ji damo takrat, ko živimo naše talente. Kaj se nam torej v življenju najbolj splača?
Bolj smiselno, kot obsojati vse naokoli, kdo in kdaj nam krati svobodo, je tudi na tem področju pomembno pomesti pred svojim pragom. Pomembno je pogledati komu vse mi kratimo svobodo, koga vse smo mi zaprli v navidezno ječo, koga vse smo ustrahovali in je zato ta oseba stisnjena v kot. Če bi vsi to naredili potem bi zares nastala Svoboda. V zadnjem času je na svetu veliko jokajočih otrok, ki so v stiski, ne najdejo svojega smisla in po drugi strani veliko tavajočih starčkov, vmes pa smo vsi ostali, ki se pehamo za tem, da bi ti otroci dobili svoj smisel in, da ti starčki ne bi zatavali predaleč. Ob tem ne opazimo tega, da otroci pravzaprav potrebujejo samo, da jih vidimo in jim damo ljubezen. Ob tem ne opazimo, da starejša gospa in gospod prav tako potrebujeta ljubezen, da bosta lahko dostojno preživela še zadnje dni svojega življenja. In kaj je najhuje pri vsem tekanju večkrat ne opazimo, da tudi mi obupno potrebujemo ljubezen, da bomo zmogli.
Izmislili smo si ustanove, ki pazijo na tiste, ki niso opravilno sposobni. Ali so še premajhni ali pa že prestari. Ne opazimo, da je v vseh teh ljudeh duša, ki je največji vir ljubezni. Prav to se mi zdi največja ječa v katero smo se sami zaprli. Prav s tem si kratimo svobodo. Potrebno je zjutraj peljati otroka v vrtec ali v šolo, nato oditi v službo, po službi odhiteti po otroka, na hitro pripraviti kosilo, če je sploh čas, ker moramo otroka peljati še na dejavnosti, da se sprosti. Potrebno bi bilo, še skočiti k mami ali očetu v dom za ostarele. In potem se izčrpani vprašamo kdaj naj obdelujem še vrt, ko pa sploh nimam časa. Ob vsem tem pa ne opazimo, da je to naše tekanje malce brezupno. A bi res bili manj srečni in manj svobodni, če bi mama skupaj z otrokom preživela doma in ga z ljubeznijo učila življenjskih veščin in bi ji pri tem pomagala še babica? A bi bili res manj samostojni, če bi spoštovali dediščino staršev in živeli v njej?
Mogoče res, v tem svetu, ki največkrat ne spoštuje Ljubezni in nam ječo prodaja za zelo visoko ceno. Ne smemo pozabiti, da imamo svobodno voljo in v tej svobodni volji imamo moč. V tej svobodni volji imamo celo tako veliko moč, da nas uboga naša lastna duša, ki je večna.
Mogoče je prav danes dan, ko se lahko odločimo, da bomo srečni. Mogoče je danes ta dan, ko se lahko odločimo za Svobodo. Srečo lahko izberemo tako, da sprejmemo vse kar je okoli nas in vsem, ki so okoli nas dovolimo, da imajo svobodno voljo. Svobodo pa bomo dosegli tako, da bomo osvobodili vse tiste, ki smo jih zaprli v ječe, da bodo lahko živeli svojo svobodno voljo. Če ne veste kako to narediti, se umirite in v tišini prisluhnite svoji duši. Ona zagotovo ve, ona je večna.
Lep dan vam želim,
Suzana Clara