V določenem obdobju imamo določene zahteve za našo srečo. Te zahteve se dotikajo različnih področij, različnih stanj, različnega razmišljanja. Biti srečen je stanje za katerega se odločimo. Ni lahko. Vedno obstaja kaj kar nam manjka in nam kali našo srečo. Vedno nas lahko obdajajo ljudje, ki jo kalijo. Našo srečo seveda zelo kalijo stvari ali osebe, ki jih nimamo. Ja, vedno se kaj najde za odsotnost sreče. Treba jo je priklicati, treba jo je ustvariti. Sestavina, ki je vedno prisotna pri sreči je hvaležnost. Hvaležnost za stvari, ki jih imamo, ki so se zgodile in tudi za tiste, ki se niso zgodile. Torej hvaležni smo lahko za vse kar imamo v življenju. Ko nam življenje podari lepoto, denar, uspeh je lahko biti hvaležen. Malo težje je najti hvaležnost sredi preizkušnje. Pa je temu res tako?
Biti hvaležen je privilegij. Biti hvaležen je modra odločitev. Biti hvaležen pomeni v tem trenutku začutiti povezavo z energijo ljubezni, za vse kar nas obdaja in kar se dogaja. Po drugi strani pa je hvaležnost stanje, ki nas poveže z Ljubeznijo. Pa vseeno je ni tako lahko začutiti. Vse te dragocene stvari najlažje začutimo takrat, ko nas življenje vrže na kolena. Ko smo na tleh, ko smo izjokali vse kar imamo, ko zares več ne znamo naprej, ko nam ne preostane drugega, takrat se, kot dobra vila prikaže hvaležnost. In, ko jo uspemo začutiti, začutimo vso ljubezen in vse kar nas obdaja. Šele takrat zares začutimo kaj imamo. Sreča in hvaležnost torej nimata veliko opraviti z vsem kar imamo ali nimamo. Precej sta povezani z velikostjo našega ponosa ali ega in stopnje povezanosti s seboj. Ko se začnemo spoštovati in ceniti počasi odženemo nadležen ego, ki nam v življenju povzroči veliko bolečine. Ko se začnemo ceniti v sebi sprožimo ali podpiramo energijo, ki nas v vsakem trenutku podpre, da naredimo vse kar zmoremo. V tem je namreč ključ do naše sreče. Ključ je v tem, da smo brez omejitev. Edina stvar, ki ni odvisna od drugih okoliščin, ampak samo od nas in jo imamo čisto pod nadzorom, je brez omejitev dati vse od sebe v vsaki situaciji.
Stanje brez omejitev nas postavi v stanje sreče. To stanje ni odvisno od okoliščin ali kraja v katerem se nahajamo. To stanje ni odvisno od tega koliko pravil nam postavljajo ljudje okoli nas. Ni odvisno od tega kaj vse nas obdaja. Odvisno je od svobode našega duha, od naše radovednosti, kaj pa je to naše življenje. Odvisno je od tega koliko smo pripravljeni vložiti v življenje, ki ga živimo. Sreče se ne da kupiti, ne obstaja ne v tabletah, ne v različnih substancah, ki za trenutek prevzamejo nadzor. Sreče nam ne morejo podariti drugi, lahko nam jo prikličejo za trenutek s svojimi pohvalami in hvalospevi. Sreča lahko pride samo iz nas, iz naših globin. Tam namreč stanuje, tam je njeno domovanje. Iskati dokaze za obstoj sreče, ali pa čakati, da bomo opravili to in to in bomo srečni ni prav modro dejanje. Vse imamo tukaj in zdaj za srečo. Če je nismo sposobni videti ali sprejeti, je najbolje, da začnemo s hvaležnostjo. Hvaležnost in sreča namreč hodita z roko v roki. In ko najdemo eno se takoj prikaže še druga.
Živimo v času, ko je okoli nas polno omejitev. Pa je res? Kako se počutimo je odvisno od veličine in svobode našega duha. Kljub vsem pravilom, kljub vsem omejitvam, je naš duh še vedno svoboden. Lahko počnemo kar želimo. Nihče nam ne more vzeti te svobode. V vsakem trenutku lahko s srcem in svobodno voljo damo vse od sebe v dani situaciji. In naša sreča se prikaže. Našo svobodo omejuje samo naš lastni strah. In ta strah ima veliko hrane vsepovsod. Zato strah lahko cveti in raste. Nasprotje strahu in popolnoma druga kvaliteta in v svoji biti edina, je Ljubezen. Odločitev kaj hranimo pa je naša. Most med enim in drugim je hvaležnost. Potrebno se je ustaviti in pogledati kaj imamo. Ni potrebe, da razmišljamo, da nas obdaja tema. Tema brez svetlobe ne obstaja in obratno. Torej, če raste tema, raste tudi svetloba, samo najti jo je treba. Prižgati jo je treba s hvaležnostjo. Hvaležnost ni to, da se vdamo v usodo in sprejmemo vse, sklonimo glavo in si dopovedujemo, da se imamo lepo. Hvaležnost je sposobnost videti zares kaj je tukaj in zdaj in živeti. Ni potrebe kršiti pravil in omejitev, ki nas obdajajo, da smo lahko svobodni. Nobene potrebe ni. Prav tako ni potrebe po jezi, ker jeza hrani temo. Jeza s svojo silo ne prižiga luči.
Ko živimo v svetlobi z Ljubeznijo nas obdaja svetloba. V sebi čutimo mir in zadovoljstvo. Takrat najdemo svojo srečo, v sebi, v svojih globinah. Ta sreča v svoji osnovi nima nič skupnega z zunanjim svetom. Vse povezave naše sreče vodijo do nas samih, osnova naše sreče pa se rojeva v naših globinah. To je to kar iščemo. Svoje lastne globine. Ja, velikokrat najdemo v njih temo. Strah nas je, da ne bomo zmogli. Kljub vsemu so to naše globine. Tukaj so in ne bodo šle nikamor. Mi smo tisti, ki jih bomo odkrivali in v njih našli tudi svetlobo. In, ko najdemo svetlobo, jo lahko damo tudi drugim. Osvetlimo jih. To je to kar potrebujemo. Potrebujemo luč. Mi smo ta luč in svetloba in naša odgovornost je, da svetimo tukaj in zdaj in povsod.
Suzana Clara