Kadarkoli se znajdemo v dilemi iščemo in potrebujemo nasvet nekoga, ki je strokovnjak na področju za katerega sprašujemo. Lahko gre za odločitve, ki so vsakdanje, lahko pa gre za veliko večje stvari. Karkoli in kadarkoli se odločamo, se moramo zavedati, da smo samo mi v naši koži in, da samo mi hodimo v naših čevljih. Mogoče se oseba, ki nam svetuje sploh ni poglobila v naš problem ali pa ji nismo dovolj pomembni. Pri vsakem upoštevanju nasvetov je modro vključiti svoje občutke in lastno pamet. Zavedati se moramo, da smo oseba, ki ima svoje potrebe in svoje zmožnosti in, da tudi preizkušeni recepti pri nas mogoče ne bodo delovali. Res je, da bi naj svetovalec prevzel odgovornost za svoje delo, pa vendarle je modro, da se zanesemo predvsem nase. Sami s seboj namreč živimo vse minute našega življenja.
Ko pridemo do točke, ko bi se naj spremenili, največkrat iščemo nasvete kaj vse bi lahko naredili, da nam tega ne bi bilo treba narediti. Pri raziskovanju duhovnosti in duhovnem življenju se velikokrat pojavi dilema in vprašane ali sploh smo na pravi poti? Ali je metoda, ki jo izvajamo res najboljša? Sprašujemo se ali metoda sploh deluje? Resnica in način delovanja še vedno ostajata v našem srcu. Pravzaprav so vse metode prave. Kako močno pa delujejo na nas in spremenijo naše počutje pa je odvisno od nas, koliko srca smo pripravljeni vložiti v določen način delovanja ali življenja. Če se nam dogaja to, da smo preizkusili vse mogoče metode sproščanja in čiščenja in so nas nekaj časa zadovoljevale, naenkrat pa ne delujejo več, smo najbrž oseba, ki odneha takrat, ko bi se morala zares spremeniti. Torej delujemo po določenem načinu vse do takrat, ko pride čas naše spremembe. V tistem trenutku pa se zgodi nekaj kar nas odvrne od nadaljnjega delovanja.
Karkoli počnemo, da bi se sprostili. Karkoli počnemo, da bi postali bolj duhovni, smo na pravi poti takrat, ko se naše počutje izboljša in ne rušimo celega sveta zato, da se bomo mi počutili bolje. Največkrat sprememba našega stila življenja zareže v partnerske odnose in pa velikokrat tudi v odnose ne delovnem mestu. Pomembno je, da smo srečni, vendar rušiti celoten svet zato, da bomo mi instant na hiter način prišli do sreče pa je velikokrat lahko boleča izkušnja. Najprej za okolico, kasneje pa tudi za nas. Ni potrebe žrtvovati vsega kar imamo, da bi dosegli svojo srečo.
Ko se zavemo, da smo postali zagrenjena in nesrečna oseba, ki več ne uživa ne doma in ne v službi je zares skrajni čas, da pogledamo vase. Pomembno je, da poskrbimo zase. Pomembno je, da se vprašamo kaj so naše vrednote in kaj si želimo v svojem življenju, da se bomo počutili bolje. Niso nas drugi pripeljali do tega stanja. Zelo pomembno je, da se tega zavedamo. Vse obljube, ki smo jih dali v preteklosti so pomembne, vse vrednote, ki smo jih imeli pred nekaj leti so še vedno pomembne. Ko se izgubimo v vsakdanu garanja in nenehnega tekanja sem in tja, so pomembne vrednote, ki jih nosimo v sebi. Lahko imamo občutek, da imamo na svojih ramenih preveč odgovornosti in enostavno ne zmoremo več. Potrebno se je vprašati koliko ljubezni vložimo v svoje delo in koliko kontrole izvajamo nad okolico? Kontrola nas lahko zelo utrudi in nam naloži ogromno nesmiselnega dela. Ker želimo imeti vse pod kontrolo ne opazimo, da so naši otroci že skorajda odrasle osebe, ki znajo poskrbeti zase, v službi podrejenim ali nadrejenim ne dovolimo, da opravljajo svoje delo za katero so plačani, nam pa zmanjkuje časa.
Ta svet ni narejen tako, da bomo trpeli in bomo ves čas v gibanju in brez prostega časa. Če se nam dogaja prav to, je skrajni čas, da se ustavimo in pogledamo vase. Ko se zavemo, da druge krivimo za naše slabo počutje je to rdeča luč v našem življenju. Drugi niso krivi, da smo mi zagrenjeni, drugi niso krivi, da nimamo časa, drugi niso krivi, da trpimo. In, ko si to priznamo je naš problem že skoraj v celoti rešen. Ko smo v trpljenju so naše energije usmerjene navzven. Ko smo srečni pa navznoter. Samo to je razlika. Nobene velike filozofije ni za tem, nobene posebne metode ni za tem. Za tem stojimo samo mi in vse naše sposobnosti, ki so tukaj zato, da damo vse od sebe vedno in povsod. V nas še živijo sanje, še imamo cilje in imamo moč in voljo, da vse to uresničimo. Samo energijo spremembe moramo usmeriti vase. Ne glede na čas in prostor, ne glede na naše težave s katerimi se ukvarjamo, ne glede duhovno metodo, ki jo koristimo, potrebno je energijo spremembe usmeriti vase. Prisluhnimo nasvetom ob katerih ne bomo čutili omejitev, nasvetom ob katerih bomo začutili, da nam zaigra srce. Ti so pravi, pa če se nam zdijo še tako nemogoči in neumni. Bistvo spremembe je ponovno prebuditi naše srce. Saj veste, če želimo videti, moramo gledati s srcem, je rekel Mali Princ.
Suzana Clara