Poti po katerih hodimo v življenju so lahko zelo vijugaste in velikokrat tudi neprijazne. Velikokrat moramo zbrati vse moči, da lahko naredimo korak naprej. V takih situacijah potrebujemo nekoga, ki je z nami nežen in prijazen, da nam vlije voljo do življenja in pomaga narediti naslednji korak. V tistem trenutku, ko smo na tleh ne potrebujemo nekoga, ki nam pridiga kaj vse smo narobe naredili ali še celo delamo v tistem času. Če pa se že pojavi je dobro, da je nežen in prijazen z nami. Tako se lažje postavimo na noge in nadaljujemo naprej po svoji poti, kar je tudi naš namen. Včasih potrebujemo pomoč in potrebujemo roko, ki nas dvigne, ki nam pomaga, da ne omagamo. Smo samo popotnik na naši poti. Učimo se življenja in učimo se veščin. In normalno je, da se zmotimo, da zgrešimo smer, da narobe stopimo in včasih gremo celo nazaj. Normalno je tudi, da se na poti izgubimo, da ne vemo kje smo. V takem primeru je dobro srečati nekoga, ki je nežen in prijazen. Nekoga, ki nam ponudi svojo pomoč.
Po drugi strani pa se v istem trenutku tudi mi nahajamo v vlogi nekoga, ki je poklican, da pomaga. Znajdemo se v vlogi, ko srečamo nekoga, ki se je izgubil, nekoga, ki je pravkar zgrešil in naredil napačen korak. Lahko na svoji poti najdemo osebo, ki je v veliki stiski. Ob zagledanosti v svoje življenje jo kaj lahko zgrešimo ali celo pohodimo. Ta oseba od nas pričakuje nežnost in prijaznost in vse kar je potrebno je to, da ji to tudi damo. Če odreagiramo tako, da smo nežni in prijazni naredimo največ. Velikokrat se od nas ne pričakuje, da najdemo rešitev, pričakuje se samo to, da se ustavimo in prisluhnemo. Da smo poslušalec. Da nam je mar. Na tak način gradimo svet, ki teče po svojih tirnicah in ne ustvarjamo dodatnih blokad s svojim pametovanjem.
Ko nas nekdo prosi za pomoč, se med nami in tistim, ki prosi ustvari prav poseben pretok energij. Energije se odprejo in, če nam je mar lahko iz srca pomagamo in smo v oporo. Prošnja za pomoč vzpostavi vez po kateri teče ljubezen. To je energija, ki je velikega pomena. Povsem drugačni pogoji se ustvarijo ob situaciji, ko vidimo, da nekdo ne zmore in se kar sami vmešamo v življenje te osebe. Na ta način prekinemo njeno pot in lahko celo onemogočimo dragoceno učenje. Oseba pa to razume kot napad, kar tudi na nek način je. Vseeno je, če je to narejeno iz dobrega namena ali če to naredi naš ego. Lahko v situaciji prepoznamo podobne lekcije, kot smo jih imeli tudi sami in zato odreagiramo na način, da želimo pomagati. In tako na osebo zlijemo še naše nerazrešene energije. Včasih težko prosimo za pomoč, na svoji poti srečujemo tudi podobne ljudi, ki težko prosijo za pomoč. In največkrat pozabimo, da je tudi odločitev, da bomo prosili za pomoč učenje in lekcija. S svojim vmešavanjem in napadanjem, lahko podremo energije, ki so se ustvarile za dosego nekega nam neznanega cilja.
Kaj torej narediti? Najbolje je, da smo tukaj in zdaj. Da smo tukaj in zdaj zase in za vse tiste, ki želijo našo družbo. Torej je v prvi vrsti pomembno, da smo nežni in prijazni do sebe. Veliko težkih situacij in veliko bolečin lahko omilimo ali jih celo pozdravimo z nežnostjo in prijaznostjo do sebe. Ko smo v težavah si želimo nekoga, ki nam prisluhne, ki nas razume in je prijazen. Vse to smo lahko sami sebi. V prvi vrsti je dobro, da smo taki sami do sebe. Normalno je, da nam ne uspe takoj, je pa zelo dobro, da prijaznost in nežnost treniramo v vsakem trenutku tukaj in zdaj. Sami sebi smo najboljši učitelj in hkrati učenec. Vse se prepleta med seboj. Učenje in učenje.
V katerikoli boleči situaciji se sedaj nahajamo, kakršnokoli lekcijo sedaj preživljamo, veliko manj bo bolelo, če si bomo z nežnostjo in prijaznostjo prisluhnili. Če si bomo dovolili, da samo smo. Potrebno je preveriti kakšen odnos imamo do sebe. Ali do sebe čutimo ljubezen ali želimo kontrolirati vse kar je okoli nas? Življenje nam ne bo dopustilo, da ga vodimo. Veliko bolj bo prijazno do nas, če se mu bomo pustili voditi in na svoji poti izkoristili vse priložnosti, ki nam jih daje v zameno. Ne moremo se popolnoma zaščititi pred napačnimi odločitvami, pa če smo še tako pozorni. Vse to je del našega življenja. Ni narobe in ni prav. Vse samo je. In dober občutek bomo imeli, če bomo hvaležni za vse, da je. Za tegobe in lepe stvari. Preko hvaležnosti bomo začutili lepoto naše duše. Preko hvaležnosti bomo tudi v drugih prepoznali lepoto in kljub tegobam, ki nam jih prinaša sedanji svet, bomo videli lepe stvari. Ko smo mi nežni in prijazni do življenja, je tudi življenje nežno in prijazno do nas. Vedno in povsod. Če se nam zdi, da temu ni tako, bodimo za začetek nežni in prijazni do sebe.
Suzana Clara