Ko je učenec pripravljen pride učitelj, govori stari rek. Drugi izmed zelo znanih modrih rekov je tudi, da je vse za nekaj dobro. Ko ne doživljamo težkih trenutkov, ko smo v skladu s svojimi željami in čustvi, se nam vse to zdi resnično. Ko zapademo v krizo, pa je pravi blagoslov, če se na te reke spomnimo, drugi blagoslov pa je ta, če jim lahko vsaj malo verjamemo. Prav to kaj verjamemo je pomembno kako kvalitetno živimo. Okoli nas obstaja veliko učiteljev. Katerega izbrati in kateri je pravi za nas? Na trenutke se nam lahko zazdi, da je vsega preveč, da na svetu vlada ena sama velika zmeda. Težko se odločamo po kateri poti bomo hodili in kaj bomo izbrali. Tukaj smo zato, da se učimo. Na ta svet smo prišli zaradi učenja naše duše. Proces učenja se je začel takoj, ko smo naredili prvi vdih. In ta proces traja vse do konca našega življenja. Samo metode so drugačne in učitelji se menjajo.
Kaj je pravzaprav tisto prebujenje, ki ga čakamo in po katerem hrepenimo? Dejstvo, ki ga je modro čimprej sprejeti in vzeti za svoje je to, da smo mi edini, ki lahko zares vplivamo na naše spremembe. Učenje je vedno neka sprememba stanja. Lahko našega znanja, lahko našega dojemanja in počutja. Res je, da ima okolje pri tem zelo veliko vlogo, zato je pomembno, da okolje začutimo in čim bolj sprejmemo. Nimamo vedno izbire kje in s kom bomo živeli. Je pa okolje naš velik učitelj. Še veliko drugih učiteljev imamo na voljo in prav je, da se razvijamo. Pravzaprav nobeden ni napačen, vsi so pravi in vse potrebujemo, da pridobimo določeno znanje. Ja, velikokrat nas ta naša šola lahko zelo drago stane, pa vendarle je to tudi proces našega učenja. Zelo modro je delovati tako, da nas pridobivanje znanja razsvetli, da imamo po določenem učenju boljši občutek, kot smo ga imeli pred učenjem. Vse to je pridobivanje modrosti, ki jo skozi tisočletja pridobiva naša duša. Nimamo vsi istih pogojev, je pa res, da vsi v osnovi iščemo isto stvar. Iščemo prebujenje, iščemo rešitve za naše tegobe.
Ko ugotovimo, da nihče od ljudi, ki nam pridejo na pot, ne more opraviti naših nalog, ki so potrebne za učenje, namesto nas, smo na dobri poti. Ne obstajajo instant rešitve, vsaj kvalitetne ne. Lahko za nekaj časa premostijo naše probleme in težave, da se odpočijemo. Nato pa vseeno moramo opraviti to kar je potrebno. Zelo pomembnem je naš odnos. Odnos do drugih ljudi in stvari in seveda odnos do samega sebe. Pravzaprav je to en in isti odnos. Ne moremo imeti dobrega odnosa do sebe in slabega do drugih ali obratno. Na videz sicer lahko izgleda prav tako, pa vendarle se, če pogledamo dovolj v globine vse dogaja zaradi nas in okoli nas. Ja, lahko vse skupaj oblečemo v pretirano skrb za druge, lahko se celo življenje žrtvujemo za bližnje, še vedno dejstva ostajajo ista. Z drugimi se ukvarjamo zato, ker nas je strah pogledati pred svoj prag in pomesti smeti. Strah nas je pogledati vase, da bi ugotovili, da je potrebno kaj spremeniti. In vseeno je ali se pretirano ukvarjamo s sosedi, sodelavci ali svojimi otroci. Vedno za tem stoji strah pogledati vase, strah pred spremembami. Po drugi strani pa so edino spremembe tiste, ki vodijo do naše modrosti in sreče.
Ko imamo občutek, da bi nam nekdo moral biti hvaležen za vse kar smo naredili zanj, je to kar precej velik alarm, da stvari ne počnemo zato, ker so nam v veselje, ampak zato, da bi nam bili drugi hvaležni. Torej to kar smo naredili nismo naredili zato, ker smo bili uglašeni z našo dušo. Vse stvari, ki jih počnemo lahko počnemo s srcem. Če jih ne moremo početi s srcem je potrebno premisliti, čemu služijo in ali so v skladu s svetlobo. Karkoli delamo, je dobro da delamo z veseljem in zaradi svojega zadovoljstva. V tem primeru vsako delo krepi. Delo nam daje lep občutek in energijo za življenje in delo naprej. Z delom se učimo in z delom napredujemo. Bolj je to delo opravljeno s srcem, večje zadovoljstvo ob tem občutimo. Torej ni modro, da je naše zadovoljstvo vezano na šefe in občutek, da nas mora nekdo občudovati. Modro je, da začutimo zadovoljstvo ob vsaki stvari, ki smo jo opravili. Da smo ponosni, da smo uspeli dati sebe v delo in, da smo dali vse od sebe. To je povezava s svetlobo in Ljubeznijo in Univerzum poskrbi, da nas tako delo ne utruja. Kaj ima torej s tem hvaležnost drugih ljudi? Prav nič. Nas krepi naša lastna hvaležnost, ki prihaja iz našega srca in polni našo dušo. Naša lastna hvaležnost je tista, ki je gorivo za naprej. Torej ne moremo biti razočarani nad drugimi, lahko smo samo razočarani nad seboj. In če smo, je naše učenje to, da bomo naslednjič ob opravljenem delu našli hvaležnost in se bomo počutili bolje.
Torej je velik korak na naši poti in naše prebujenje to, da ugotovimo, da je odnos do sebe ključnega pomena za naše dobro počutje. Kvaliteta našega odnosa do sebe je odvisna od našega poguma, da pogledamo vase in spremenimo stvari, ki nam ne ustrezajo, stvari, ki nam prinašajo žalost in slabo počutje. Odvisna je od tega kaj občutimo, ko se pogledamo v ogledalo in se zazremo v svoje oči. Odvisna je od podobe, ki jo tam vidimo. Drugi nimajo prav nič opraviti s tem. Lahko nas zasmehujejo, lahko nas hvalijo, vseeno je. Kvaliteta našega življenja je odvisna od odnosa, ki ga imamo do sebe. Torej je modro se učiti od ljudi, ki imajo do sebe dober odnos, ki se trudijo izboljšati svoje počutje, ki so srečni in dobro živijo. Pa ne na zunaj, ampak navznoter. Ko smo srečni ne govorimo grdo o drugih ljudeh, ne obsojamo, nismo ljubosumni, nismo jezni, nismo prestrašeni, ne razmišljamo o omejitvah, ampak o notranji svobodi. Torej je modro izbrati učitelja, ki je zadovoljen sam s seboj v svojih globinah. Učitelja, ki nam pri odločitvah daje svobodno voljo, pove nam samo priporočila, vse ostalo pa je naša svobodna izbira. Izbira brez obsojanja in omejitev, z iskanjem najboljšega dela v nas.
Če smo žalostni in razočarani nad svetom v katerem živimo, je čas da se prebudimo in zbudimo. Da začnemo uporabljati vse talente, ki so nam dani, da sprejmemo, da smo posebni da nam nihče ni enak. Sprejmemo, da prav na poseben nam edinstven način čutimo. Čas je, da damo svobodno voljo vsem okoli nas, predvsem našim najbližjim. Res je, da so povezani z nami in živimo skupno življenje, ampak vsak od nas ima svojo edinstveno pot. Naša dolžnost je, da damo vse od sebe in v okolju doprinesemo vse kar zmoremo. Ko bomo v danem trenutku dali vse od sebe, bomo zadovoljni s seboj. In to je vse kar potrebujemo za srečno življenje. Začnemo tukaj in zdaj.
Suzana Clara