Velikokrat se nam zgodi, da o neki stvari, dogodku ali odnosu razmišljamo ure in ure. To razmišljanje in tuhtanje, kaj je najbolje, kaj bo in kaj ne bo, se lahko zavleče celo v leta. Sploh ne opazimo, da smo se zapletli v svoje lastne misli. Naš pogled je zamegljen in ne vidimo realne slike. Včasih v to razmišljanje pritegnemo tudi okolico. S svojimi besedami pa vplivamo na njihovo mnenje. Mogoče še ni čas za razplet, mogoče moramo še razmišljati, mogoče je pa prav to naše razmišljanje vzrok, da je situacija takšna kot je. Z našimi mislimi krojimo svet okoli nas. Tako kot gledamo na življenje, tako življenje gleda na nas. To kar ponudimo življenju, to nam življenje vrača. In če smo preveč nekompromisni pri razmišljanju ali delovanju, se čez leta spremenimo. Lahko postanemo zagrenjena oseba ali pa tiran. V obeh primerih se od nas odmaknejo ljudje, ki želijo imeti pristne odnose. Mogoče tega sploh ne opazimo ali pa nam ni mar. Mar nam je samo, da obvelja naša beseda. Mi smo glavni in to nam je dovolj. Vse do trenutka, ko se zavemo, da smo ostali sami. Da okoli nas ni več ljudi, ki bi nam upali povedati svoje mnenje.
Lahko se nam zgodi čisto drugačna zgodba. Življenje nam na svoji poti nalaga na ramena različne odgovornosti, različne izzive. V teh izzivih ne vidimo priložnosti, ampak probleme. Zdi se nam, da smo rojeni pod nesrečno zvezdo in, da smo na ta svet prišli zato, da trpimo. Trpljenje postane del našega življenja. In ne trpimo več samo ob stvareh, ki so naš izziv, ampak trpimo vedno in povsod. Ob takem odnosu lahko zbolimo in ponovno dobimo dokaz, da smo tukaj da trpimo do konca svojega življenja. Pa je res to potrebno?
Skozi dan, ki ga preživimo srečujemo ljudi, ki opravljajo svoje delo. Brez večje študije o značajih lahko opazimo kdo svoje delo opravlja z veseljem in kdo ob svojem delu trpi. Razlika med ljudmi, ki so veseli in žalostni je samo v pogledu na svet. Karkoli počnemo v življenju, kakršno koli je naše delo, je častno in bolj ga opravljamo z veseljem, več lahko damo ljudem in več dobimo nazaj. Lahko je delo monotono, ves čas moramo delati enake gibe in človek se zelo hitro utrudi, možgani se izklopijo in postanemo roboti. Pa vendar lahko tudi v tem delu najdemo veselje. Tudi ob tem delu lahko razmišljamo lepe stvari, v delo lahko vložimo Ljubezen, lahko se povežemo s sodelavci, lahko jih čutimo, lahko jim podarimo nasmeh. Delo nam zagotavlja preživetje. V takem svetu pač živimo.
Vedno in povsod se me dotakneta dva stavka, ki sem jih v preteklosti in sedanjosti velikokrat slišala. Starši otrokom rečemo: “Pojdi v šolo, izuči se, da ti ne bo potrebno delati.” In še hujši stavek pa je ta: “Zakaj bi delal, če pa dobim manj denarja za cel mesec dela, kot pa če sem doma.” Takšen pogled na svet se prenaša na naše otroke. In mi smo ga vcepili. In ko potrebujemo pomoč pri delu, ni nikogar, ki bi bil pripravljen fizično poprijeti za delo. Zakaj? Zato ker ima takšen pogled na svet, da se delo ne izplača, da lahko virtualno zasluži več, kot pa z fizičnim delom. Ja, to je deloma res. Prav zato, ker fizično več ne pridemo v stik z zemljo, fizično ne delujemo več, zato smo v težavah. Zato smo depresivni, žalostni, zato pregorimo. Zato, ker ob delu več ne doživljamo sreče. Naš pogled na svet je kriv za to. Ni kriva družba, niti vlada niti starši, ampak naš pogled.
Znamo to kar so nas naučili starši ali skrbniki. Res je. Tudi pogled na svet smo prevzeli od njih, bolj kot si velikokrat priznamo. Pa vendar. Ko ugotovimo, da nam ne gre najbolje, začnemo kriviti vse po vrsti, namesto, da bi spremenili svoj pogled na svet. Ta pogled na svet določa našo kvaliteto bivanja na tem svetu. Ne denar, ne položaj, naš pogled na svet. Niti denar, niti položaj nista slaba stvar, sta potrebna. Bolj kot to, pa je potrebno pozitivno gledanje na svet.
V kakršnikoli težki osebni situaciji smo se znašli, se moramo zavedati, da smo sami v tem. Da je rezultat odvisen od tega kako bomo dojeli določene stvari. Rezultat je odvisen od naših odločitev, odvisen je od naših dejanj. In začne se pri preživljanju našega časa. Vsaka minuta je pomembna. Hudo je, če v službi cel delovnik trpimo, da pridemo nato domov in smo izmučeni, hudo je če nam je v službi všeč in pridemo domov in začnemo trpeti zaradi odnosov. Takšno življenje ni vredno življenja. Nihče nam ne bo spremenil našega življenja na bolje, če ne bomo dovolili, če bo naš pogled na življenje še vedno ostal težek in žalosten. Po drugi strani pa, če se bomo začeli zavedati, da je vsaka minuta življenja pomembna, bomo začeli delovati pozitivno. Vsaka minuta preživeta z ljudmi, ki nam gredo na živce je priložnost, da spremenimo pogled na njih in jim damo priložnost. Ko bo naš pogled na svet pogled Ljubezni, bo naše življenje Ljubezen. Ko bo naš pogled na svet odgovoren, bomo srečevali odgovorne ljudi. Ko bo naš pogled na svet Odpuščanje, bomo okoli nas imeli ljudi, ki nam ne bodo zamerili vsake napake, ki se bo zgodila. Ko bo naš pogled na svet Veselje, bomo okoli sebe imeli vesele ljudi.
Ko smo v težavah je potrebno spremeniti pogled na svet in dati vse od sebe, da rešimo zagato. Samo, ko damo vse od sebe smo sami s seboj zadovoljni. Ni pomembno, če drugi to znajo bolje od nas. Naše zadovoljstvo leži v tem, da damo mi vse kar zmoremo. Tako začnemo živeti na višjih obratih in povečamo frekvenco veselja v našem življenju. Povečamo frekvenco bivanja. Če tudi gremo na konec sveta in zamenjamo veliko služb, bomo na koncu ugotovili, da je od nas odvisno kako gledamo na stvari, na bivanje. In to isto lahko naredimo prav tukaj in zdaj. Predvsem s stvarmi in ljudmi, ki v našem življenju pomenijo težo. Poklicani smo, da damo vse od sebe kar znamo in na ta svet gledamo pozitivno in z Ljubeznijo. Vedno in povsod.
Suzana Clara