Ugotovila sem, da v lokalu kjer natakarji hitijo sem in tja zelo dolgo čakam na kavo. In po drugi strani, v lokalu kjer umirjeno strežejo uredijo vse pravi čas. Pa bi se lahko vprašali kako je to mogoče. Energija, ki jo vložimo v svoje delo je pomembna za rezultate našega dela. Zelo pomembna je organizacija in naša prisotnost v tem trenutku. Če se kot gost umirimo in opazujemo dogajanje, bomo opazili, da tisti ki hitijo, veliko korakov naredijo brez potrebe. Pa tako ni samo v lokalih, tako je naše življenje. Nestrpnost in razvajenost, da moramo vse dobiti takoj in zdaj, sta nas privedli do hitrega tempa življenja. Vsako delovno mesto ima svoje naloge, ki jih je potrebno opraviti. Ko opazimo, da brezglavo delamo in hitimo, ko ne najdemo časa za počitek, je z nami nekaj zelo narobe.
Potrebno se je ustaviti in se vprašati koliko korakov pri svojem delu naredimo brez veze. Zakaj hitimo od točke A do točke B, zakaj ne uspemo opraviti vsega dela v normalnem času. Za tako stanje sta lahko prisotna dva vzroka. Prvi lahko tiči v nas. Ko opravljamo delo smo z mislimi povsem drugje in se sploh ne zavedamo, da smo na delovnem mestu. Okolje nam gre na živce in ne počutimo se dobro, ker želimo biti nekje drugje. Vse to moramo povedati okolici in izgubljamo dragocene minute s trači in obrekovanjem. Vse to nam jemlje dragoceno energijo, ki je namenjena delu. Pa še nekako je v modi, da se pritožujemo, kako veliko dela imamo, da smo bolj pomembni. Rešitev take situacije je v tem, da se posvetimo trenutku tukaj in zdaj in z Ljubeznijo opravimo kar moramo opraviti. V vsako delo lahko vložimo ljubezen, se ob tem dobro počutimo in damo vse od sebe. Od tega, če bomo dali vse od sebe ne bomo utrujeni, ampak zadovoljni. In zadovoljstvo je tisto kar nam manjka. To nas utruja. Zavest, da smo dali vse kar smo zmogli in znali, nas bo napolnila s samozavestjo, da zmoremo.
In drugi vzrok? Ja, prav tako tiči v nas. Lahko smo se znašli v okolju, ki nam nalaga delo in temu ni konca. Ker vse opravimo, damo vse od sebe, okolje ugotovi, da smo sposobni in nam naloži še več dela. Pri takem početju se moramo vprašati komu dokazujemo, da smo superman? Mogoče še vedno mami ali očetu, da nas bosta pohvalila kako smo pridni. Mogoče želimo na ta način doseči, da nas bo okolica videla, ker v življenju še nismo bili videni, mogoče želimo nad stvarmi imeti popolno kontrolo, ker zaupamo samo sebi. Ja, veliko vzrokov lahko tiči v nas, da si na ramena nalagamo tuje delo, za katerega nismo nič več plačani. Dobro je, da imamo odnos do dela, ki mora biti opravljeno, je pa modro, da se vprašamo, a je to zares v našem opisu del in nalog. In prav je, da to povemo, da to ni naše delo in zanj nimamo časa.
Res je, da obstajajo delovna okolja, ki že v osnovi želijo čez vse meje izkoristiti našo energijo. Takrat se je kot prvo potrebno vprašati, zakaj smo pristali v takem okolju. In seveda zbrati pogum, da poiščemo kakšno drugo zgodbo v kateri bomo lahko pokazali in uporabili svoje talente v miru in zadovoljstvu.
V čezmerno hitenje na delovnem mestu so nas pripeljale naše nervozne energije. In ta obilica dela ima korenine globoko v nas. Nima smisla se pritoževati koliko vsega moramo narediti, ker je to največja izguba energije, ampak je potrebno razmisliti o drugačnem pristopu. Drugačen pristop bo prinesel rezultate in umiril naše življenje. Zavedati se moramo, da delo odraža naše energije in talente, ki jih imamo. Zato je modro izbrati nekaj kar delamo z veseljem, ne kar nekaj s čim bomo preživeli, ampak to kar nas veseli. Zelo dobro je biti pozoren, če delo, ki smo ga včasih z veseljem opravljali naenkrat postane nevzdržno. Modro je odreagirati, da pogledamo kje je vzrok temu. Ali smo prišli do konca poti, ali pa smo se samo izgubili v svoji zgodbi.
Ljudje imamo različno naravo, imamo različne talente. In če smo na napačnem mestu, nas energije ves čas opozarjajo, da bi bilo dobro, da se premaknemo drugam. Modro jim je prisluhniti. V energijah se nikoli ne pojavi vprašanje, če ne obstaja odgovor, nikoli se ne pojavi problem, če ne obstaja rešitev. Po tem takem je potrebno poiskati rešitve in odgovore na našo zagato. Ja, tako preprosto je to. Rešitev zapletenih situacij je vedno preprosta. Rešitev prekomerne obremenitve na delovnem mestu je vedno preprosta. To je pogled vase in sprejemanje tega, kar najdemo v sebi.
Ko zares pogledamo vase, ugotovimo, da imamo določene želje in določene cilje. Lahko, da so se skozi življenje nekam izgubili, povsem smo pozabili na njih. Pa vendar, nas je življenje pripeljalo do točke, ko se je potrebno ustaviti in si postaviti določena vprašanja. Postaviti se na prvo mesto ni egoistično dejanje. Postaviti se na prvo mesto je dejanje poskrbeti zase, da bomo zdravi, dobre volje in srečni. Tako bomo lahko služili okolici. Tako bodo naši bližnji imeli ob sebi osebo ob kateri jim bo prijetno. In to ni egoizem. Postaviti sebe na prvo mesto, ne pomeni vzeti največji kos torte, ampak pomeni vzeti si čas in uživati v kosu torte, ki nam pripada. Ne pomeni, da prvi vzamemo ta kos, ampak pomeni, da v miru pojemo svoj kos. In, ko smo na vrsti, da prvi vzamemo kos torte, to naredimo z veseljem in ponosom, da smo vredni. Na ta način sproti, v vsakem trenutku čuvamo svojo dragoceno energijo, ki jo potrebujemo za srečno življenje.
Če delamo z Ljubeznijo in srcem, ne moremo pregoreti. V izgorelosti je vedno nek drug namen. Ko pričnemo izgorevati, pomeni, da porabljamo energijo, ki je potrebna za to da živimo in ta energija ni namenjena, da jo razdajamo. To energijo potrebujemo zase. Tako je. Zato nam je bila dana. Vedno gre za določeno neiskrenost in sprejemanje kompromisov, ker ne zmoremo povedati resnice. Ko ugotovimo, da nam življenjska energija peša se je potrebno ustaviti in se soočiti z resnico. Sami v sebi. Potrebno je ugotoviti kje si lažemo, kje ne zmoremo biti iskreni sami do sebe. Ko smo na taki točki, ne smemo dovoliti niti ene same male laži. To ne pomeni, da skesano hodimo naokoli in se opravičujemo in razglašamo resnico, ampak pomeni to, da se pogledamo v ogledalo in si priznamo kaj si želimo in kaj si zares ne želimo več. V svojih očeh bomo našli rešitev. In potrebna je. Če ne bomo prisluhnili sami sebi, nas bodo energije na svoj način pripravile do tega, da se ustavimo. Izgoreli bomo.
Zato naj bo danes dan za umirjeno delovanje. Poizkusimo najti stik s samim seboj. V malih stvareh. V preprostih stvareh, ki so del našega vsakdana, pa jih sploh ne opazimo. Pripravimo si jutranjo kavo z ljubeznijo, prisluhnimo pticam, začutimo sonce in njegovo toploto, pustimo, da nam veter razmrši lase in poboža po licu. In, ko slišimo pritožbo ali sodbo iz naših ust, se ustavimo in se zavestno odločimo, da tega ne bomo več počeli. Ko pademo v sredino, kjer opravljajo, se tiho umaknimo, ker tega zares ne potrebujemo. Ne potrebujemo obrekovanja nadrejenih za njihovim hrbtom, raje to energijo uporabimo, da se soočimo z njimi in jim povejmo, da smo sposobni več. Z malimi koraki bomo dosegli zadovoljstvo in umirjeno delovanje v svojem življenju. Hitenje nas utruja in ne prinaša nič dobrega, ne nam ne naši okolici. Tako se nam bo čas podaljšal in naenkrat bomo opazili, da je dan dolg in prijeten. In takšno bo tudi naše življenje.
Suzana Clara