Pomembno je, da živimo kvalitetno življenje. Oblikuje ga na tisoče majhnih delcev, ki se vsako sekundo sestavljajo v celoto. Bolj kot se zavedamo se odzivamo na dražljaje okolice, na ljudi, ki jih srečujemo, tudi na tiste neznane osebe, ki nam prekrižajo pot. V vidnem svetu se nas dotaknejo stvari in osebe, v nevidnem, energijskem svetu je tega še več. Težko spregledamo ljudi, ki gredo fizično mimo nas, sploh če stopijo blizu, v naš intimni prostor. Naše energijsko telo je veliko večje kot fizično in se med svojim gibanjem dotika drugih energij, ki jih s fizičnim očesom ne vidimo, pa vseeno vplivajo na naše počutje.
Težko se obvarujemo vsega. Pa pravzaprav varovanje ni naš namen, naš namen je raziskovanje. Naš namen je spoznati čim več energij, se družiti s čim več ljudmi in v njih prepoznavati barvitost sveta. Imamo sposobnost, da zaznamo energije, ki nam ustrezajo in energije, ki nam niso tako blizu. Ni potrebe, da se prepričujemo, da je vse dobro za nas, nam pa sposobnost sprejemanja drugačnosti, drugačnih energij v življenju prinaša razgibanost in širjenje obzorij. Tudi, če imamo občutek, da energije nekoga slabo delujejo na nas, je modro raziskati zakaj je temu tako. Ni preveč modro, da se skrivamo pred drugačnostjo, sploh pa ni modro, da drugačnost obsojamo. Saj kot vemo, sodbe najprej padejo nam za vrat.
S seboj smo na Zemljo prinesli določene talente, ki jih skozi življenje odkrivamo in razkrivamo. Na začetku nam je bilo dano vse in kot nebogljen otrok smo pravzaprav vedeli in poznali vse, vendar nismo bili vešči delovanja. Nato se naše fizično telo razvija in odrašča, mi pa počasi ponovno odkrivamo talente, ki jih nosimo v sebi. Od okolja je odvisno, koliko naše talente vzpodbuja. Seveda talent ni dovolj, da lahko ustvarjamo mojstrovine. Največkrat je potrebno trdo garanje, da se naš talent prilagodi svetu v katerem živimo in, da se naučimo ga pokazati v pravi luči in razkriti. Za vsako veščino stoji največkrat veliko trdega dela, odrekanja, odraščanja in še kaj bi se našlo. Včasih naši talenti spijo in vsake toliko pridejo na plano. Ko si vzamemo čas in prisluhnemo svoji duši, notranjemu glasu ali pa si preprosto dovolimo poizkusiti nekaj novega. Tisto novo nas včasih tako pritegne, da nas čisto prevzame. Očaranost in prevzetost nad določeno stvarjo je znak, da se pod tem skriva še nekaj več. Modro je prisluhniti temu nekaj več, modro je dovoliti, da se počasi razvija in sprejeti to kar nam prinaša.
Talenti nas povezujejo z našim notranjim svetom. So pomoč, da lažje vzpostavimo stik z našo dušo. Ona je tista, ki nas vzpodbuja, ona je tista, ki nam daje dober občutek. Stik z dušo lahko doživimo na različne načine. Vedno pa je občutek edinstven in prijeten, vedno je domač in topel, vedno je nekaj kar pravzaprav že poznamo, samo malce smo se oddaljili od tega občutka. Nato pa smo prišli spet nazaj, domov.
Ko se energije odločijo, da nas bodo poslale po določeni poti, ne bodo odnehale. In dobro je, da se tega zavedamo. Začne se kot nežen notranji glas, ki nam tiho prigovarja kaj je dobro za nas. Na lep način nas želi usmeriti po poti, ki nam je namenjena, oziroma po poti, ki smo si jo kot duša na začetku izbrali. Talenti so kot hrana na tej poti našega ustvarjanja. Če jim dovolimo, da se počasi razkrijejo, nam ponujajo velik razvoj in širok pogled. Peljejo nas k sreči in zadovoljstvu. Vseeno je kaj so naši talenti, je pa zelo pomembno, da jih uporabljamo v vsakdanjem delu. Če jih skrivamo, se ne morejo razodeti svetu, živijo v kletki naše osebnosti in s časom postanejo žalostni in mi z njimi vred. In velikokrat sploh ne vemo od kod ta žalost izvira.
Dano nam je, da pri svojem delu uživamo. Vsako delo je kreativno, vsako delo je pomembno in pri vsakem delu lahko uporabimo svoje talente. Nujno je, da jih uporabimo, ker talenti obarvajo energijo, ki se giblje okoli nas. Če tudi se nam zdi, da je naše delo rutinsko, je zagotovo takšno, da bomo pri tem lahko uporabili naš talent. Zato je modro, če čutimo, da nismo na pravem mestu, začeti razmišljati o tem, po čem hrepenimo. Razmišljanje o naši nesreči, kaj vse smo zavozili v preteklosti, o ujetosti v tem času in prostoru, na tem delovnem mestu, s temi ljudmi, je najbolj nespametno dejanje, ki si ga lahko zamislimo. In je direktno metanje energije proč. Takšno razmišljanje je razdiralno in nas utruja. Ko zaznamo, da smo nesrečni, da nismo na pravem mestu, je najbolj modro odpreti oči in pogledati kaj nam življenje ponuja. Če ne bi imeli drugih možnosti, sploh ne bi prišli do tega, da vidimo, da smo na napačnem mestu. Ta občutek nesreče je samo nagovor naše duše od znotraj, da odpremo oči in se premaknemo tja kamor spadamo.
Nič ni narobe, če v tem trenutku čutimo žalost in nesrečo, tesnobo ali jezo. To samo pomeni, da nam življenje prinaša nekaj novega. Da je prišel čas, da začnemo v Svetlobi slediti naši duši, našim notranjim občutkom, ki so vezani na nas. Kako jih bomo prepoznali, da so pravi? Naši občutki so naši, ne vključujejo spreminjanja drugih. Vključujejo naš razvoj in sprejemanje naše poti. Sprejemanje vsega dobrega, kar nosimo v sebi in se želi izraziti. Na začetku je to kot majhen premik znotraj nas, kot nežen metuljček, ki vztrepeta, nato pa se začne izražati naša moč v Svetlobi. Ta moč vključuje naše delovanje na naši poti, ki naši okolici prinaša dobre energije. Vodi do razkrivanja naših sposobnosti in talentov, ki so edinstveni in je nujno, da jih pokažemo svetu. Vsi jih imamo, samo prepustiti se je treba, da nas duša vodi in nam vliva pogum. Prisluhnimo svoji drugačnosti in svoji enakosti v tem svetu. Bodimo potrpežljivi sami s seboj. Naj se talenti počasi razkrijejo. Osrečijo nas in vse okoli nas.
Suzana Clara