Ljudje smo družabna bitja. Želimo sodelovati z drugimi, želimo se povezovati. Dobro je, da smo v svojem življenju prijazni do sebe in do drugih. V starih davnih starih časih, je bil krog poznanih ljudi in tudi prijateljev omejen z gibanjem ljudi. Omejen predvsem na tisto okolje kjer so ljudje živeli. Z razvojem prevoznih sredstev se je ta krog poznanstev začeli siriti. S pojavom interneta pa se nam včasih zdi, da imamo na dlani cel svet. Zares ga imamo. Pa smo zaradi tega bolj srečni in imamo več prijateljev?
Nič ni narobe z novimi tehnologijami in z novimi stvarmi. Prinašajo nam napredek, prinašajo nam nove možnosti. Pojavljajo se novi poklici o katerih nekoč niso razmišljali. Pa vendar, v svoji biti še vedno ostajamo isti. Ostajamo bitja, ki potrebujejo iskren, topel stisk roke, objem iz srca in pogled, da je nekomu mar za nas. Pa čeprav imamo večje možnosti spoznavanja, se velikokrat zdi, da se s tem pristnost življenja slabša, da so naši odnosi bolj površinski kot prej. Nesmiselno je za to kriviti razvoj tehnologije. Tehnologija nam omogoča, da smo bolj svobodni, da gremo dalje, da vidimo več sveta. Krivi smo sami, ker nam je velikokrat lažje zbežati kot pa ostati. In ker smo včasih morali bežati fizično in so to drugi ljudje videli, sedaj lahko bežimo elektronsko in smo še vedno fizično prisotni v naši okolici. Ni treba priznati, da bežimo. Zdi se, da smo tukaj pa vendar nas ni, zdi se da počnemo eno, v resnici pa delamo drugo. Verjamemo vse kar preberemo, ne da bi preverjali pristnost informacij. In tako se laži širijo, najbrž zato, ker nam ni več mar za resnico.
Pa vendar resnica je v nas. Čaka, da jo odkrijemo, čaka, da jo vidimo in spoznamo. Predvsem je pomembna tista resnica, ki jo nosimo v srcu. Pomembna je, da jo pokažemo tistim, ki živijo z nami, tistim, ki jih videvamo v fizičnem svetu. In spet je velikokrat lažje povedati resnico popolnemu tujcu, ki ga srečamo na svetovnem spletu, lažje je ustvariti lažno identiteto in tako živeti svoje sanje. Kot nekdo drug, kot izmišljena oseba z lastnostmi, ki si jih želimo, pa jih ne poizkušamo živeti v realnem svetu. Ob tem se nam ni treba premakniti niti iz svojega naslonjača, ni potrebe, da naši ljubljeni okoli nas sploh vedo kaj počnemo. Na videz prisotni v realnem svetu, lahko živimo popolnoma drug virtualen svet. Kdo tukaj izgublja, kdo je ogoljufan? Ko se ustavimo in si zastavimo to vprašanje, ugotovimo, da smo to mi. Mi smo oseba, ki se ob tem na dolgi rok počuti slabo. Mi smo oseba, ki jo je pritegnil čisto drug svet, ki nima nobenih realnih korenin, mi smo postali oseba, ki živi življenje, ki nima stika z realnostjo. In mi izgubljamo pristne objeme, pristno komunikacijo in pristno življenje.
Ko smo bili otroci in mladostniki, smo se srečevali s problemi kaj bodo o nas mislili naši vrstniki. Teh je bilo omejeno število. In velikokrat smo bili v krizi zaradi tega. V današnjem času je to precej drugače. Pritisk javnosti je veliko večji, saj je krog naših oboževalcev ali kritikov precej večji. Težko je tako preživeti. Težko je preživeti, če te obsoja nekdo, ki te v živo sploh ne pozna. Zato je potrebno zbežati in beg je ponovno svet, ki nima povezave z realnostjo. Zato je pomembno, da ostanemo tukaj in zdaj. Pomembno je, da ljudem okoli sebe damo sebe. V realni obliki. S stiskom roke, z objemom, z iskrenim pogovorom. Potrebno je, da si vzamemo čas, za biti tukaj in zdaj.
Potrebno je pogledati kakšno življenje živimo. Če se nam zdi, da nam uhaja iz rok, je potrebno nekaj ukreniti. Še vedno imamo na voljo vsako sekundo, vsako uro in ves dan. Od nas je odvisno kako kvalitetno bomo preživljali svoj čas in komu ga bomo namenili. Sami s seboj potrebujemo pogovor, da ugotovimo kdo in kaj nam krade naše dragocene sekunde in minute. Niso drugi ljudje, ki od nas zahtevajo nemogoče, mi smo tisti, ki se odločamo kaj bomo naredili in česa ne. Vsako delo namreč potrebuje svoj čas in mi smo poklicani, da opravljamo delo, ki je naše. In ko se nehamo vmešavati v delo, ki ga opravljajo drugi, s tem pridobimo veliko časa. Vse kar moramo opraviti, se naučiti ali sprejeti, bomo veliko lažje opravili, če bomo prisotni pri tem kaj delamo. Če bomo tukaj in zdaj, razmišljali samo o tem tukaj in zdaj, se bo naš čas navidezno podaljšal in bo kvaliteten. Kvaliteten bo zato, ker bomo mi vanj vložili svojo kvaliteto. In življenje nam bo to vrnilo. Življenje nam vrača to kar dajemo življenju. In, ko se tega zavemo, se kvaliteta našega življenja občutno poveča. Ne bodo drugi naredili tega, mi moramo. Zato, ker samo mi imamo vpliv na to kako živimo. Če mislimo drugače, se samo skrivamo za lastnimi strahovi.
Še vedno je svet enak kot pred tisoč leti. Še vedno je potrebno narediti prvi korak na še tako dolgi poti in nato naslednjega in naslednjega. Brez korakov ni poti, in brez poti ni korakov. Potrebno se je premakniti in dojeti, da so naši spomini shranjeni v srcu. Potrebno je dojeti, da ni slika tista, ki ustvarja spomine, ampak občutki, ki smo jih pri tem doživeli. Potrebno je dojeti, da nismo profilna slika na svetovnem spletu, ampak smo tisti občutek, ki ga občutimo, ko se pogledamo v ogledalo. Smo to kar občutimo, ko ljudem okoli sebe pogledamo v oči. Smo ta občutek. In, če nimamo več nikogar, ki bi mu pogledali v oči, ker smo zbežali nekam v drugo realnost, potem nas v resnici ni. Izgubili smo sebe.
Razmislimo. O ljudeh, ki nas dnevno obdajajo. Tukaj so zato, da jim pokažemo svoj pravi obraz. Tukaj so zato, da so naše ogledalo. Tukaj so zato, da ugotovimo kdo smo. Na različnih področjih srečujemo ljudi. Na različnih področjih delujemo. Naša veličina je v tem, da premagamo strah in jim iskreno pogledamo v oči. Da jim priznamo, da smo se mogoče za trenutek izgubili, pa smo se vrnili nazaj. Naša veličina je v tem, da jim povemo, da želimo živeti, da jim razkrijemo kaj smo pripravljeni narediti za to naše skupno življenje. Realen svet v katerem živimo je naše bogastvo, ljudje s katerimi sedimo pri isti mizi so naše bogastvo. Ljudje, ki jih zjutraj vidimo ob sebi, ko se zbudimo, ti so naše bogastvo. Ljudje s katerimi ustvarjamo in delamo, ti so naše bogastvo. Poskrbeti moramo zase. Poskrbeti, da bomo čas, ki ga živimo živeli tako, kot nam veleva srce. Prisluhnimo mu. Našemu srcu prisluhnimo. Naj nam pove česa se boji, zakaj beži proč od realnega sveta in ustvarja gnečo in nam jemlje dragocene minute. Ko se bomo ustavili in si vzeli čas, prisluhnili našemu srcu bomo ugotovili kaj pravzaprav je naše življenje. Zato poskrbimo zase, da bomo ustvarjali svet, ki je vreden Življenja, za nas in ljudi okoli nas.
Suzana Clara