Živimo v zelo barvitem svetu. Vsak dan nam je na voljo veliko priložnosti, na svoji poti srečujemo ljudi. Ti ljudje v nas vzbudijo različna čustva in prav tako mi pri drugih ljudeh. Čustva so tista, ki obarvajo nas svet. V kakšno barvo ga bomo, odeli pa je odvisno od našega dojemanja. Včasih se zdi, da nam ta naš svet obarvajo drugi, pa temu ni tako. Svoj svet si krojimo sami. Včasih se nam zdi krivično to, kakšne starše nam je življenje namenilo, krivično se nam zdi v kakšno okolje smo se rodili. Zdi se nam, da glede tega nismo imeli prav nobene svobodne volje. Pa temu ni tako. Na nivoju duše je vse naša izbira. Naša duša ve, zakaj se je odločila za takšne starše in zakaj smo bili kot nebogljen otrok postavljeni v takšno okolje.
Vse to je še težje razumeti, če smo se rodili v družino, ki nas ni in nas še vedno ne sprejema, če smo bili kakorkoli v otroštvu zlorabljeni, če je bilo naše otroštvo težko. Ja, težko razumemo to našo dušo. Pa vendar. Naše telo je vozilo ali tempelj za našo dušo. Je dom, v katerem prebiva in prevozno sredstvo, da si ogleda svet. Tako se je odločila, da bo to življenje živela na Zemlji. Lahko bi letela, lahko bi živela v bolj udobnem domu, pa ne. Njena naloga je, da preživi z nami in nas čimbolj usmerja po poti, po kateri želi hoditi, v svet, ki ga želi spoznati. Kljub temu, da naša duša vidi našo pot in vidi naše življenje, upošteva našo svobodno voljo. Tukaj je, da se nauči določene stvari, da pride do spoznanj. Čeprav je večna in vsemogočna potrpežljivo živi to življenje z nami. Kljub temu, da je ne poslušamo, kljub temu, da jo slišimo pa je ne ubogamo. Z nami je vse od rojstva in do naše smrti. Vedno in povsod.
Rojeni smo bili v svetlobo, s svetlobo in bili smo svetloba. Ko bomo zapuščali ta svet, bomo spet odšli v svetlobo. Vmes pa je naše življenje kvalitetno glede na to, koliko se odločimo za življenje v Svetlobi. Imamo podporo vedno in povsod, tudi, ko se nam zdi, da so nas vsi zapustili. Predvsem takrat, ko nas vsi zapustijo in ostanemo sami, takrat nas naša duša še posebej ljubi, takrat nam želi pokazati pot, želi nas potolažiti. Želi nam vliti poguma, da naredimo naslednji korak na naši poti.
Ta svet je popoln. Vse kar se dogaja je v ravnovesju, pa čeprav se nam zdi, da vlada kaos. Odvisno je na katerem nivoju pogledamo ta svet. Ko gledamo s stališča duše smo vsi ljudje dobri, vsi opravljamo svoje učenje na tem planetu, ki mu pravimo Zemlja. Vse poteka po zakonih Univerzuma. Ob vsem tem bivanju pa se sekiramo za tisoč stvari, ki so pravzaprav nepomembne, ki se nam zgodijo zato, da se nekaj naučimo. In ker velikokrat nismo dobri učenci isto lekcijo ponavljamo večkrat. Naš svet se vrti okoli nas in to tako je. Je pa hudo, če mislimo, da se svet drugih ljudi vrti okoli nas ali pa, če želimo, da bi se vrtel. Takrat doživljamo bolečine. Še huje je, če naš svet vsiljujemo drugim ljudem. Najhuje našim otrokom. V tem primeru pademo v kontrolo, ki nam prinaša veliko bolečin. Pravzaprav je kontrola lastnost, ki nas velikokrat prizadene in nam ne da dihati. Če tudi naše življenje navzven izgleda popolno, nismo srečni, če ne prisluhnemo glasu naše duše.
Biti srečen pomeni, da slišimo svojo dušo. Da smo ji prisluhnili in ji sledili. Smo na pravem kraju s pravimi osebami in počnemo pravo delo za nas. V sebi čutimo zadovoljstvo, ki je trajno, ki ne izpuhti vsakih nekaj dni, ampak ostane. In na tem zadovoljstvu, ki ga čutimo navznoter, gradimo naprej. Najhuje je takrat, ko smo naše življenje pripeljali do točke, ko smo izgubili upanje, ko smo se vdali in ne vidimo več smisla v našem početju. Takrat smo najdlje od naše duše. Čeprav je z nami je daleč. In edina pot, da spet pridobimo smisel je, da se povrnemo nazaj k njej. To se lahko zgodi na več načinov. Lahko srečamo nekoga in se zaljubimo, lahko nam na pot pride delo, ki nas pritegne, lahko nam pride na pot oseba, ki nam je poslana, da nas prebudi. Veliko načinov nam življenje ponudi, da bi nas prebudilo, da bi se ponovno zavedali, da smo Svetloba.
Če pogledamo okoli sebe in širši svet, je včasih res težko verjeti, da smo vsi svetloba in, da v vseh ljudeh prebiva duša. Pa vendar, ta naš svet, ki večkrat ni lep v določenih trenutkih, je samo fizičen nivo. Na voljo pa so nam še preostali nivoji, ki so nam v oporo, da lahko fizično preživimo. Zares je v našem življenju pomembno samo to, kar bo pomembno takrat, ko bomo zapuščali ta svet. S seboj ne bomo odnesli nobene fizične prtljage. S seboj bomo odnesli svoj mir in spokoj naše duše. Lepo nam bo, če bomo v Svetlobi, če bomo usklajeni z našo dušo, če bomo za seboj zapustili dobre odnose in lepe spomine. Lepo nam bo, če se nas bodo ljudje spominjali kot dobre mame ali očeta, kot dobre partnerice ali partnerja, kot sposobnega šefa, ki je znal prisluhniti. Če do sedaj nismo gradili spoštovanja vrednega življenja, je sedaj čas, da to storimo. Čas je, da v tišini našega doma ali v naravi prisluhnemo notranjemu glasu, če damo poudarek na tisti nežen glas, ki nas vzpodbuja, ki nam govori kaj je dobro za nas. Če smo v tem trenutku nesrečni je potrebno pogledati vase in ugotoviti od kod ta nesreča izvira. Zagotovo ne izvira iz drugih ljudi, zato je potrebno pogledati vase. Potrebno je prositi svojo dušo, da nam pokaže pot, potrebno ji je obljubiti, da ji bomo sledili in jo ubogali. Potrebno se je odzvati klicu na naši poti, ob katerem nam zaigra srce. To je naša prava pot, pa če se nam zdi velikokrat še tako nemogoča.
Preživeli bomo na tej naši poti. Kako kvalitetno bomo pa živeli, pa je odvisno od povezave z našo dušo. To tako je, pa če v to verjamemo ali ne. Ni potrebe, da verjamemo, da sploh imamo dušo. Vseeno je kako rečemo tej naši notranji svetlobi, lahko jo poimenujemo kakorkoli želimo. Pomembo je, da sledimo svoji notranji svetlobi. Saj nam to prinaša notranji mir in zadovoljstvo. Trajna sreča ni pogojena z denarjem, ni pogojena s položajem v družbi, ni pogojena z našo zunanjo močjo. Pogojena je s povezavo, ki je velikokrat še sami ne razumemo. Seveda nam vse zgoraj našteto lahko pomaga pri našem življenju, če znamo živeti. Orodje s katerim se najlažje povežemo s svojo dušo in notranjostjo je iskrena hvaležnost, za to kar imamo in predvsem zato, da smo. Pomembno je, da smo. Smo to kar smo. Čutimo. Delamo. Ljubimo. Kreiramo. Vidimo. Zaupamo. Ko vse to uskladimo med seboj, smo povezani z našo dušo in v sebi čutimo hvaležnost.
Naša duša je tukaj za nas, da nam pomaga najti to kar iščemo. Z nami je zato, da imamo prijatelje in nismo sami. Z nami je zato, da spoznamo sebe. Z nami je zato, da imamo moč ustvarjati ta svet. Z nami je zato, da nas vzame v objem, ko nam je hudo, ko nas življenje zlomi in potrebujemo počitek. Prepustimo se ji in ji prisluhnimo.
Suzana Clara