Vsi imamo v življenju svoje sanje. Nekatere povemo, nekatere pa lahko celo življenje skrivamo v sebi in jih ne upamo povedati, ozirom razkriti. Pa vendar. Naše najgloblje sanje so tiste, ki nas zares peljejo naprej. Te sanje delujejo na nas in so naša notranja energija, lahko bi ji rekli gorivo za življenje. Vsi imamo v sebi skrito prvinsko naravo, prvinsko žensko ali prvinskega moškega. Tisto naravo, ki je našim prednikom stoletja in tisočletja nazaj, pomagala preživeti. Bolj smo obremenjeni z okolico, manj se naša prvinska narava pokaže. Pokaže pa se zagotovo, ko pridemo v konfliktno situacijo in izgubimo nadzor. Takrat se pokaže naš pravi obraz lahko rečemo. Izgubimo kontrolo. In včasih smo tudi sami presenečeni kaj vse skrivamo v sebi.
Če bi bili v vsakdanjem življenju bolj sproščeni, bi to svojo divjo plat, ki je ne poznamo, spoznali. To svojo energijo bi lahko koristili za vsakdanje življenje. Z njo bi lahko našli partnerja ali partnerico, z njo bi iskali službo, z njo bi se odločali. To bi bil svet, ki bi bil zgrajen točno po naši meri. Kaj pa nam preprečuje, da tega ne storimo? Na nek način nas je razvoj prikrajšal za to. Ni več potrebno koristiti svojih čutov, da preživimo. Ta prvinska narava nam je bila dana za preživetje. Ta prvinska narava nam je dana, kot povezava s samim seboj.
Bolj jo poznamo, bolj kvalitetno je naše življenje tudi danes. Bolj jo poznamo bolj čutimo sebe, bolj čutimo sebe manj nam je mar, kar reče okolica. Seveda ne moremo biti divjak v urejenem svetu, da pa pohodimo svojo prvinsko žensko ali moškega pa tudi ne pelje h kvalitetnemu življenju. Ta naša globina nam daje ideje, ta naša globina nas sili k ustvarjanju, ta naša globina ljubi Življenje. Ne zadovolji se s kletko v katero smo jo zaprli. Za nas je koristno, da jo pokažemo. Pa ne kot upornik, ki kljubuje celemu svetu, ampak kot graditelj bolj iskrenega sveta. Kot upornik rušimo vse okoli sebe, ko pa gradimo pa vzpodbujamo okolje, da se razvija.
Karkoli se nam v življenju zgodi. V kakršnemkoli stanju smo se znašli, je iskanje naše prvinske narave prava pot. Ne moremo zgrešiti. Karkoli govori okolica, mi smo mi. Na ta svet smo prišli s to svojo naravo in to ni napaka, ampak je kamenček v mozaiku vseh ljudi. Ta naša globina je v osnovi Svetloba, je tista naša bit, ki se poveže s Svetlobo Univerzuma in nam odpre obzorje. Je naš temelj na katerem lahko gradimo, je naša korenina preko katere črpamo moči za življenje. V tej naravi se skrivajo naši talenti. Vseeno je kaj se nam je v življenju do zdaj zgodilo, v nas spi moč iz katere lahko ustvarimo nov začetek. Samo dovoliti si moramo. Samo začutiti je treba. Pa kaj potem, če nas ljudje sploh ne poznajo, če jim ni mar kdo in kaj smo. Imamo priložnost, da pokažemo vse kar spi v nas. Če pav ne pokaže svojega perja, ne vidimo njegove lepote. Zato je potrebno pokazati ljudem kaj skrivamo v sebi. Čeprav se nam ne zdi, da smo kaj posebnega, smo posebni. Unikat smo in nihče nam v globinah ni podoben. V nas se skriva celoten Univerzum.
Več imamo okoli sebe naloženih energij okolja, manj smo originalni. Te energije pobiramo od rojstva naprej in si jih nalagamo v obliki zamer in konfliktov na naša ramena. Bolj smo v letih bolj čutimo ta pritisk, dokler ta energija ne spremeni našega fizičnega telesa, naših ramen in hrbtenice. Zato da bi bili bolj podobni okolici prevzamemo njene energije, se skrivamo za zidovi, ki jih zgradimo za zaščito samega sebe, dokler okoli nas ne dosežemo toliko krame, da ne zmoremo več neobremenjeno vdihniti. Naša zaščita pred svetom nas duši, ne zmoremo več. Naše fizično telo to čuti. Gremo k zdravniku po zdravilo, kar je samo lajšanje posledic, nato pa se vrnemo nazaj za naš zid, do naslednje krize. In temu rečemo življenje. Obteženi s paketki na ramenih in hrbtenici živimo za našimi navideznimi zidovi, ki nam ne dajo dihati. Ne zavedamo se, da če zgradimo zid za obrambo pred drugimi, tudi mi ne vidimo na drugo stran. Omejimo se.
Pa ni potrebe. Nobene potrebe ni, da živimo obteženi za zidovi. Ne glede na vse kar se nam je zgodilo v življenju, v globinah zmoremo živeti kvalitetno. Vse to kar čutimo v globinah lahko pokažemo. Najprej je potrebno pokazati sebi, nato pa še okolici. V globini nosimo svetlobo. Ne glede kako nas okolica dojema, v sebi nosimo Svetlobo In ne glede na to kako težke ljudi srečujemo na svoji poti, vsak tak težek človek v svojih globinah nosi Svetlobo. In naša naloga je, da svojo Svetlobo pokažemo svetu in, da v ljudeh okoli nas prepoznamo Svetlobo. Če so napadalni, jezni, ljubosumni, nemogoči zagotovo sploh ne vedo, da v sebi nosijo Svetlobo. In nam na pot so prišli zato, da jim jo pokažemo in ne zato, da jim povemo kako nemogoči so in jih s tem potisnemo še globlje v temo. Tega se moramo zavedati, ko opravljamo o drugih in jih sodimo. S tem širimo temo okoli po svetu in tudi nase nalagamo bremena. In ta bremena nas nato potiskajo k tlom, ta bremena nosimo na hrbtenici in zaradi teh bremen težko dihamo in Živimo.
Čas je, da pogledamo našo prvinsko žensko ali prvinskega moškega in jo ali ga povprašamo kako se počuti. Povprašati ju je treba po kvalitetah, ki jih nosita, po vseh talentih, ki jih imata. Dovoliti je treba, da se izrazi ta prvinska ženska, ta prvinski moški. Ohranja nas pri življenju in prinaša kvaliteto nam in naši okolici. Dovolimo si biti drzni. Dovolimo si biti mi.
Suzana Clara