Ta naš svet je zgrajen v hierarhiji. Vedno imamo koga, ki nam je nadrejen. Različni smo in različno sprejemamo avtoriteto, ki nam vlada. Težko je, ko nadrejeni svojo avtoriteto izkoriščajo in se nam zdi, da nimamo prav nobene možnosti, da bi povedali svoje mnenje ali pa spremenili situacijo. Počutimo se ujete ali izigrane. Odvisno od tega kako blizu se ta avtoriteta nahaja. V energijah avtoriteta pomeni ne samo višji položaj, ampak tudi odgovornost za tiste pod nami. Tega se velikokrat premalo zavedamo, ko se znajdemo v položaju zgoraj. To pomeni, da je zelo pomembno kako ravnamo, ko smo v vlogi nekoga, ki ima vpliv. Vpliv torej pomeni predvsem odgovornost za nastalo situacijo.
Ko smo v položaju vodje ali nekoga, ki ima vpliv je še toliko bolj pomembno, da živimo po srcu. Je pa res, da takrat, ko se znajdemo v položaju vodje ali nas prevzame strah ali pa se naš ego razbohoti. Namesto, da bi ustvarjali boljši svet v Svetlobi, nemalokrat pademo pod vpliv teme. In tema nas najde kot kanal. Pozabimo na Ljubezen s katero bi najlažje vladali in ustvarjali dobre pogoje za razvoj. Vsi, ki imamo otroke, se takoj, ko se nam rodi otrok najdemo v vlogi nadrejenega. Postanemo nekdo, ki mu je zaupano človeško življenje in naenkrat se od nas pričakuje, da bomo to vlogo dobro odigrali. Ne dobimo nobenih navodil za uporabo izdelka, ampak se moramo znajti sami. Energija, ki nam pri tem najbolj pomaga je Ljubezen. In Ljubezen nam je dana kot pomoč. Če uspemo otroke vzgajati z Ljubeznijo, če se Ljubezni predamo, bomo vzgojili potomce, ki bodo imeli jedro, ki mu vlada svetloba. Otroci so takšni kot starši, to je že stari rek. Včasih se nam zdi, da temu ni tako, pa vendar je. Otroci so le bitja, ki ne znajo lagati in igrati, v nasprotju od staršev.
V zadnjih letih se veliko govori o različnih oblikah nasilja avtoritet nad podrejenimi. Ko se znajdemo v takem položaju nam je težko. Potrebno pa je vedeti, da imajo nadrejeni nad nami določeno moč, da smo trenutno v določenem sistemu in da tako v tistem trenutku pač je. Ko se znajdemo v takem položaju je najprej potrebno pomisliti na katero rano nam oseba pritiska. Pa naj si bo to eden od staršev, naš šef ali vodja države. Vprašati se moramo kam nam oseba pritiska, da nas to tako zelo boli. Osebo lahko torej uporabimo za celjenje naših ran. Torej tisti nadrejeni, ki nam gredo na živce ali kakorkoli vplivajo na naše življenje so osebe, ki zdravijo naše rane. Uporabimo jih. Ko rane pozdravimo pa imamo ponovno vsaj dve možnosti. Da se potrudimo in plezamo po lestvici navzgor, ali pa se premaknemo nekam drugam. Torej pomeni, da je koristno v življenju pridobiti čim več znanja in spretnosti, da smo konkurenčni na trgu dela, če je to potrebno.
Lahko torej tako mirno plujemo skozi življenje, lahko pa, da je naša pot ustvarjanje naše družbe na visokem položaju. Če to tako čutimo, se je dobro odzvati temu klicu. Če nismo poklicani, da smo vodja večje skupine ljudi, pa je tudi najbolj modro v svoji sredini živeti Ljubezen in koristiti vse svoje talente. Svoj stres bomo zmanjšali ali pa celo izničili. Še veliko bolj pomembno je, da Ljubezen živimo, ko smo čisto na vrhu. Saj nam le to prinese pravo srečo in dober občutek. Zavedati se moramo, višje smo, večji vpliv imamo in od nas je odvisno kakšen prevodnik smo. Odgovorni smo za družbo, ki jo ustvarjamo.
Torej dobro se je zavedati položaja kje se trenutno nahajamo. Stres namreč v sodobni družbi povzroča prav to, da ne spoštujemo mnenja nadrejenih in od njih celo prevzemamo odgovornosti, za katere oni prejemajo plačilo. Vsako delo je častno. Vsako delo je potrebno. In če zviška gledamo na podrejene, si nad seboj zaslužimo prav takšne nadrejene. Ko se torej znajdemo v stresu in, ko imamo občutek, da se nad nami izvaja tako imenovani mobing, je najbolj modra odločitev, da se ustavimo in pogledamo kje je problem. Nadrejenega ne moremo spremeniti, ker nam naš položaj tega ne dopušča. Se je pa modro vprašati s kakšnim interesom vztrajamo v tej sredini kjer smo se znašli? Kaj nas celotna zgodba uči? Katere rane nam nadrejeni odpira? V vsakem odnosu se srečata dve osebi, ki s seboj nosita rane iz preteklosti in hkrati seveda izpolnjujeta svoje poslanstvo in hodita po svoji poti. Trpimo pa takrat, ko se nam zdi, da nimamo nobenega izhoda iz dane situacije. Ja, obstajajo tudi situacije iz katerih se ne moremo prestaviti, jih je pa v življenju zelo malo. Te situacije za nas pomenijo prelomnice v življenju. Ne dogajajo se vsak dan.
Če imamo občutek, da smo celo življenje zatirani in v vsaki sredini najdemo nekoga, ki nam vlada na neprimeren način, je potrebno pogledati predvsem svoje rane. Zaradi odnosov, ki nas motijo ni smiselno zamenjati službe. Saj smo del teh odnosov tudi mi in naše rane, ki jih zdravimo. Ko odidemo vse to odnesemo s seboj in s časom tudi drugje ustvarimo podobno klimo, samo z drugimi igralci okoli sebe. In te rane se velikokrat dotikajo našega otroštva in naše družine iz katere izhajamo. In ko se ustavimo in ta svet pogledamo skozi drug filter, skozi oči ljubezni, ugotovimo, da tvorimo družbo v kateri smo ljudje, ki smo na trenutke še vedno otroci, ki želimo biti pohvaljeni za naše delo, ki si želimo, da nas naša okolica opazi in pohvali, kot takrat, ko smo bili še majhni in smo si želeli maminega objema in očetove pohvale. In, če smo sestradani teh pohval in si želim občutka, da smo videni, pa se znajdemo v položaju vodje, lahko kaj hitro postanemo tiran. In ker imamo vpliv imamo okoli nas ljudi, ki nas hvalijo in nam pritrjujejo samo zaradi našega položaja. In tako nevede ustvarjamo zlagano družbo ali okolje. In, ko se pravljica konča pristanemo na tleh, svet pa se nam zdi zlagan. Zato je za našo srečo in zdravo življenje vedno dobro, da se zavedamo svojih odgovornosti in živimo s srcem ne glede na to, kje na družbeni lestvici se nahajamo. Ne zaradi drugih, ampak zaradi nas samih.
Suzana Clara