Pridejo trenutki, včasih lahko celo dnevi, ko se nam zdi da nas nihče ne razume. Zdi se nam, da vse kar naredimo nima nobene koristi, smo na čisto napačnem mestu z napačnimi ljudmi. Tak občutek dobimo največkrat takrat, ko se je potrebno ustaviti in pogledati vase. Vsi smo del veliko večjega sveta, kot ga lahko vidimo in veliko večjega načrta, kot ga lahko dojamemo. Zakonitosti, ki vladajo na tem planetu, vse držijo v ravnovesju. Včasih je težko razumeti, da je tudi najhujša nevihta in najhujše trpljenje del ravnovesja, ki vlada na svetu. Prav tako je ravnovesje največji kaos, ki si ga lahko zamislimo.
Težko je, ko imamo občutek, da ne spadamo in ne pripadamo nikamor in nikomur. Ljudje smo pač takšni, da želimo pripadati, želimo imeti občutek, da je nekomu mar, da nekomu pomenimo veliko, da so naša dejanja za nekoga koristna. Ne želimo početi stvari, ki so same sebi namen. Različni smo in na različne načine se lahko spopadamo s to osamljenostjo ali ne pripadnostjo. Včasih veliko govorimo, včasih utihnemo, včasih se predamo, včasih želimo imeti kontrolo, včasih se učimo, včasih smo učitelji, včasih se ukvarjamo s telesno aktivnostjo, drugič nam ustreza meditacija, včasih so nam pomembne male stvari, včasih velike. Kar je najbolj pomembno, da karkoli počnemo je prav. Pomembno je, da izberemo način, ki ustreza nam in zelo pomembno je, da namerno nikomur ne škodimo. Velikokrat naredimo napake ali koga prizademo, pa tega sploh ne vemo in to naredimo čisto nenamerno, če pa namerno počnemo grde stvari, pa nase nakopljemo še več težkih energij.
Nič ni narobe, če na glas nekomu povemo kar mislimo, da mu gre, je pa prav, da če vemo, da smo to osebo prizadeli, da se tej osebi opravičimo. Z opravičilom bomo odprli svoje srce in sebi dovolili, da bodo energije nemoteno tekle naprej. Zavedati se moramo, da naša jeza ali zamera ali ljubosumje, najbolj prizadejo prav naše energije. Na druge ljudi nimamo tako velikega vpliva, kot bi si včasih želeli in posledično tudi drugi nimajo vpliva na nas. Smo samo duše, ki se srečujemo, prepoznavamo rane v sebi in v drugih in pritiskamo na gumbe, da se te rane sprožijo. To pa se največkrat dogaja na nezavednih nivojih in tega se največkrat sploh ne zavedamo.
Ta Svet je torej veliko večja slika, kot pa jo mi lahko vidimo. Zato se nam večkrat v življenju naša pot zdi čisto nesmiselna. Ko gledamo nazaj, se večkrat vprašamo zakaj že prej nismo naredili tistega usodnega koraka, ki nas je pripeljal v boljše življenje. Pa je vse tako v ravnovesju, da smo ga naredili točno takrat, ko je bilo to potrebno. Naredili smo ga takrat, ko smo prišli do vseh spoznanj in opravili vse lekcije, ki so bile potrebne za našo dušo. Ko gremo dovolj v globino vseh naših dejanj, bomo ugotovili, da vse kar počnemo, pravzaprav počnemo zase. Za vsakim našim dejanjem stoji nekaj, kar se mi učimo, nekaj kar se uči naša duša. Če smo še tako velik dobrotnik, ki vse kar počnemo počnemo za druge, če razdamo vse svoje bogastvo drugim, pravzaprav v svoji biti to počnemo zase. Mi smo tisti, ki s tem dobimo določeno spoznanje. In ta spoznanja so neprecenljiva. In to je smisel našega življenja. In za ta spoznanje moramo biti hvaležni okolju v katerem živimo, vsem ljudem in situacijam, ki nas obdajajo. Pa smo spet pri hvaležnosti. Še tako težka oseba, ki je v našem okolju, nam prinaša spoznanja, za katera moramo biti hvaležni. Ko hvaležnost združimo z Ljubeznijo do sebe, dobimo zmagovalno kombinacijo, ki nam naše življenje tako obogati, da smo srečni kjerkoli se nahajamo. Če smo v težavah, smo srečni za težave, ker vemo, da bomo dobili novo spoznanje, če nam je lepo, smo hvaležni za vse kar nas obdaja.
Ko nam je dano to sprevideti ali spoznati, potem vemo, da smo razumljeni veliko bolj, kot se nam zdi, potem vemo, da smo vedno na pravem mestu, kjerkoli se nahajamo in takrat lahko v ta trenutek tukaj in zdaj vložimo vse kar imamo. In ta trenutek nam bo vrnil čisto vse kar potrebujemo. Ne bomo več revni na nobenem nivoju, ne bomo več osamljeni, ne bomo več zapuščeni. Hud je občutek, ko se ob obilici denarja počutimo revne, težak je občutek, ko se med množico ljudi počutimo osamljene in zapuščene. Nismo na napačnem kraju, nismo z napačnimi ljudmi, smo samo nekdo, ki ne vidi vseh blagoslovov, ki nas obdajajo. So pač samo malo drugače zapakirani, kot si mi želimo. Nismo dovolj veliki, da bi lahko videli celotno sliko katere del smo. Zato nam ostane samo zaupanje, zaupanje v ta trenutek, zaupanje v ta prostor in zaupanje v te naše sposobnosti, ki jih imamo sedaj. In poklicani smo, da iz tega pišemo najlepšo zgodbo svojega življenja, za to zgodbo nam mora biti mar, v tej zgodbi se nahajamo, ta je naša, edina, ki jo imamo.
Karkoli sedaj občutimo je del tega velikega Sveta. In v nas spijo skrite moči, ki so namenjene za preživetje, za ustvarjanje, za ljubezen, skrite moči, ki so predvsem namenjena za naslednji korak. Razumljeni smo. Na pravem mestu smo. S pravimi ljudmi smo. Imamo moč, da v tem trenutku naredimo vse kar je v naši moči.
Suzana Clara