Živimo na planetu, ki nam nudi čisto vse kar potrebujemo. Že v osnovi je to kar nas obdaja dovolj za preživetje. Z razvojem naše vrste smo izumili marsikaj in tako je naše življenje postalo bolj prijazno in lažje. Vsaka stvar sicer ima dve plati. Postali smo razvajena bitja, ki ne znamo več normalno preživeti, če nimamo vsega kar smo vajeni. Veliko se zadnja leta govori o onesnaževanju našega planeta, kako moramo varovati Zemljo, da bo Zemlja preživela. Pa mislim, da ni tako. Zemlja nas uči, da se moramo prijazno obnašati do nje, zaradi našega preživetja na njej. Vsak posebej jo potrebujemo veliko bolj kot pa se tega zavedamo. In zato je dobro biti prijazen.
Velikokrat jo imenujemo mama Zemlja. Res je. Vsako sekundo našega življenja nas Zemlja vleče k sebi. Drži nas v svojem naročju, ko brezglavo tekamo sem in tja. Bolj se ji predamo in ji dovolimo, da njen topel objem deluje na naše energije bolj smo uspešni in bolj smo tukaj in zdaj. In to nam prinaša zadovoljstvo in uspeh. Velikokrat slišimo besedo prizemljenost. To je povezava med nami in mamo Zemljo, to je to, da čutimo njeno globino, da čutimo njeno ljubezen, da čutimo naš stik z njo. Stopala so tista, ki se največkrat dotikajo Zemlje in preko stopal čutimo povezavo z njo.
To našo Zemljo pa si delimo še z drugimi živimi bitji. Z živalmi in rastlinami. Vse to kar nas obdaja je narava. Včasih bolj prijazna včasih manj. Narava nam daje življenje in preživetje. Skozi stoletja smo se tako razvadili, da se tega včasih premalo zavedamo. Tempo življenja nas je prikoval v tirnice, ki jim sledimo in velikokrat ne opazimo, da je potrebno izpreči. In ko smo pod stresom in delovni od jutra do večera, prav čakamo na dopust, da se bomo lahko odklopili in preživeli tistih nekaj dni z ljudmi, ki nam veliko pomenijo. Temu je dopust namenjen. In načrtujemo potovanja, načrtujemo aktivnosti, da bomo čimbolj izkoristili tisti odmerjeni čas. Ampak naše življenje je tukaj in zdaj. Okoli nas je narava, ki diha in živi z nami. Okoli nas so drevesa, rože, ptiči in še kaj. Potrebno se je ustaviti in prisluhniti.
Ko smo tako daleč, da nas zjutraj moti petje ptic, takrat vemo, da nam že gori rdeča luč. Naš življenje smo naredili zapleteno in edina učinkovita pot je, da ga ponovno poenostavimo. In prav narava je tista, ki nas umiri, ki nam daje preprosto energijo, točno to kar potrebujemo. Seveda je to odločitev vsakega posameznika. Veliko govorimo o stresu, pa o mobingu, pa o kontroli, pa o izgorelosti, in še o več pojavih nove dobe. Zakaj se nam to dogaja? Zakaj občutimo, da nas venomer nekdo napada? Manj smo povezani z naravo večji pritisk čutimo.
Takrat, ko čutimo, da smo močni, da imamo veliko energije, takrat se ne ukvarjamo s stresom, mobingi, izgorelostjo. Z vsem tem se začnemo ukvarjati takrat, ko začutimo, da vsemu kar nas obdaja več nismo kos. In, da je življenje bolj zapleteno, se začnemo ukvarjati s krivci, iščemo krivce za naše stanje. In tako si življenje še bolj zapletemo. Ukvarjamo se z nepomembnimi stvarmi, ki izžemajo našo življenjsko energijo. Pojavi se kronična utrujenost in občutek, da več ne zmoremo. Naše telo na vse te dejavnike različno odreagira in preden se čisto zruši, nam pošilja signale, z namenom, da bi se spametovali. Vse kar kot telo imamo je to eno in edino naše življenje in od nas je odvisno kako bomo živeli. Ni odvisno od staršev, ni odvisno od šefa, tudi ne od partnerja ali partnerice, mi smo odgovorni za svoje telo in za svoje življenje.
Ko začutimo, da nas nekdo napada, ko začutimo napad, takrat je potrebno se ustaviti in pogledati kaj se nam dogaja. Če bomo venomer živeli v strahu z občutkom, da je vse proti nam, bomo začeli kot gorivo trošiti življenjsko energijo in počasi bomo izgoreli. Naša življenjska energija je sestavljena iz volje do življenja, iz ustvarjalne energije, iz Ljubezni do sebe in še iz energij, ki so potrebne, da naše telo dobro deluje. In ko za dokazovanje svojega prav začnemo trošiti zgoraj našteto, začnemo hirati in počasi ugašamo. Naša življenjska energija ni odvisna od starosti. Odvisna je od našega zavedanja in Ljubezni do sebe. Zato je Ljubezen do sebe tako zelo pomembna. Ljubezen do sebe pa najlažje negujemo prav v naravi, ko ob petju ptic začutimo svoje srce, ko se ob pogledu na lepo cvetlico zaiskrijo naše oči, ko se naslonimo na drevo in začutimo svoje korenine.
Nič ni narobe, če imamo radi hiter tempo današnjega časa, nič ni narobe, če nam je všeč sodobna tehnologija, nič ni narobe, če življenje posvetimo delu, pomembno pa je, da se znamo tu in tam ustaviti in si vzeti čas zase. Za opazovanje preprostih stvari v naravi, spontano in z vsem srcem. Zavedati se moramo, če v tem trenutku odidemo s tega sveta, bo to za nekatere ljudi velik šok, ampak čez nekaj časa nas bodo pozabili in svet se bo vrtel se naprej. Zato smo mi odgovorni za to, kako skrbimo za svoje telo in tudi za to, da se znamo ustaviti in biti srečni.
Zares pomembne so tiste stvari, ki nam bodo pomembne tudi takrat, ko bomo zapuščali ta svet. To so naši odnosi, ki jih krojimo, občutek, da smo izpolnili naše poslanstvo in mir v naši duši. Zato sedaj, ko smo tukaj, ko imamo vpliv na to kaj bomo počeli, prisluhnimo pticam, prisluhnimo vetru, veselimo se dežnih kapel, ki nam padejo na obraz. Bodimo vsako jutro hvaležni, da lahko občutimo nov dan, ki nam daje priložnosti za spremembe in za to, da izpolnimo svoje poslanstvo.
Suzana Clara