Besedo potrpežljivost slišimo zelo velikokrat v našem življenju, sploh ko nekoga silimo v nekaj v kar še ni pripravljen. Zdi se nam, da moramo biti potrpežljivi, da toleriramo druge, ker določenih stvari še ne zmorejo narediti. In zato velikokrat tudi trpimo. Potrpežljivost pa je zelo povezana tudi z našim učenjem, predvsem, ko se spustimo na področje, ki ga še ne obvladamo. Ko smo bili še čisto majhni, ko smo bili otroci smo določeno stvar naredili več kot 1000 krat, da smo se jo naučili, s časom pa nam začne potrpežljivosti zmanjkovati. Ko gre za stvari, ki bi jih morali narediti drugi se naša nepotrpežljivost kaže kot jeza, lahko kot obsojanje ali zasmehovanje. Ko pa gre za to, da bi se mi morali soočiti s čem ali pa se česa naučiti, pa to pokažemo kot nezainteresiranost, kot ignoranco in se obnašamo, kot da se nas to sploh ne tiče ali pa kritiziramo vse povprek.
Ko smo se učili govoriti, kot otrok smo nenehno ponavljali besede, da smo se naučili celotnega besednega zaklada, ki ga premoremo, ko pa odrastemo in se srečamo z novimi stvarmi, imamo na začetku motivacijo, če pa nam v prvo ne uspe pa večkrat kar odnehamo. Prav zato je naše življenje večkrat zmedeno in se ne zmoremo lotiti novih stvari, ki pa so velikokrat pomembne za doseganje naših ciljev.
V nas še vedno živi naš notranji otrok. Ta otrok se oglasi takrat, ko se na naši poti pojavi nekaj kar vzpodbuja naše potenciale in nam prinaša priložnosti. To je tisti močan občutek, ko nas nekaj pritegne in kar zažarimo. Zdi se nam, da je to naša pot. Potem pa ugotovimo, da moramo določene stvari spremeniti ali pa se jih naučiti, takrat pa naša vnema večkrat upade in začnemo razmišljati v obratni smeri. Da to pa zagotovo ni za nas. In tako lahko zavržemo priložnost za priložnostjo. Zavedati se moramo, da smo odrasli, če ne delamo na sebi, polni strahov, ki nam onemogočajo, da bi koristili vse svoje talente in potenciale. Ti strahovi ne izvirajo iz naše duše, ampak so lahko podedovani ali karmični, lahko smo si jih prinesli s seboj v to življenje, veliko strahov pa smo pobrali na svoji življenjski poti ali pa so nam bili privzgojeni. Prav ti privzgojeni strahovi so tisti za katere potrebujemo potrpežljivost, da se jih znebimo. Tako kot svoje otroke učimo hoditi in govoriti in se pri tem zelo potrudimo, smo potrpežljivi, na enak način bi bilo dobro, da ravnamo s seboj.
Ko začutimo, da je nekaj naše poslanstvo in to zahteva novo učenje ali spremembo starega življenja, potem je edina prava pot, da se podamo v nove izzive. Da začnemo z učenjem in če nam prvič ne uspe, to ponavljamo tako dolgo dokler ne usvojimo vseh veščin, ki so potrebne. Potrpežljivost je zelo potrebna tudi, ko se začnemo ukvarjati z duhovnostjo. Energije so vsepovsod okoli nas in v nas, v nas pa so tudi blokade, ki nam predstavljajo različne izzive. S svojim načinom življenja jih sami ustvarimo in jih seveda tudi sami hranimo. Najlažje je razmišljati, da drugi vplivajo na naše življenje in, da pri tem pač ne moremo nič narediti in nimamo nobenega vpliva. S tem hranimo naše strahove, izgubljamo kontrolo in pravzaprav predamo kontrolo našim strahovom in blokadam. Najboljša pot za nas je naša pot. Da dosežemo cilje, ki jih želimo doseči je potrebno življenje vzeti v svoje roke. To naredimo tako, da nehamo soditi druge. Največkrat niso drugi tisti, ki se vtikajo v naše življenje, ampak smo mi tisti, ki jih sodimo ali pa nam ustreza, da nam dajejo različne stvari. S tem zadnjim se srečamo takrat, ko odrastemo in si želimo ustvariti svoje življenje. Mi smo tisti, ki moramo odtrgati popkovino od naših staršev in začeti na svoje. To pomeni prevzeti vse vrste odgovornosti in skrbeti zase. Predvsem je bistvo v tem, da prevzamemo vse odgovornosti. Ko jih prevzamemo smo pravzaprav svobodni.
In če nam v prvo ne uspe, potem je treba poizkusiti še enkrat in še in še. Potrebno je biti potrpežljiv, da se naučimo vseh veščin, ki jih od nas zahteva naša pot. In plačilo za to našo potrpežljivost je zelo veliko. Plačilo so doseženi cilji in predvsem dobro počutje.
Ko se lotimo duhovne poti, lahko izberemo katerokoli tehniko. Vse so prave, če iščemo Svetlobo in, če želimo dati vse od sebe iz Ljubezni. Res pa je, da po katerikoli poti bomo šli, bomo slej, ko prej prišli do zidu, ki ga moramo porušiti, ali preskočiti. Ta zid so naše blokade in sprememba nas samih je tisto kar je potrebno, da pridemo na drugo stran. Večkrat se ne želimo spremeniti in naenkrat se nam naš način ne zdi več pravi in iščemo novo tehniko. Ker jih je seveda več, jo kar hitro najdemo. Vendar pri vseh načinih učenja, bomo prišli do istega zidu. Tehnik je lahko neskončno mnogo in mi lahko neskončno časa in denarja porabimo, da pridemo vedno do istega zidu. Vedno znova in znova srečujemo nove učitelje, dokler nismo pripravljeni spremeniti sebe. In to je potrpežljivost do sebe. In ta je v življenju najbolj potrebna.
Tukaj na tem svetu smo zato, da živimo Svetlobo in da sprejmemo vso temo, ki je v nas samih. Če nam ne uspe prvič pa poskusimo znova in znova. In ko jo sprejmemo jo lahko tudi preženemo in s tem povečamo Svetlobo v nas samih. Potrpežljivost do sebe je to, da gremo vedno do konca učenja, ki nam je namenjeno.
Kot je rekel Tone Pavček:
Ko hodiš,
pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič, ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi: vnovič in zopet in znova.
Če bomo zmogli to potrpežljivost do sebe, bomo dosegli vse svoje cilje in pri tem neskončno uživali.
Suzana Clara