Gledam morje. Mirno in spokojno. Gladina komajda kaj valovi. Trenutek kasneje tam nekje v daljavi veliko plovilo povzroči valove, ki v nekaj sekundah dosežejo obalo. Čez čas se gladina ponovno umiri, čakajoč na veter ali na ponovno naključno plovilo, ki bo priplulo mimo. Prav tako kot naše življenje.
V življenju imamo veliko različnih dogodkov, takšnih in drugačnih, ki zmotijo naš mir. Smo del družbe, ki gre po svoje naprej in naša odločitev je, ali se bomo odzvali ali ne. Če iščemo mir si za svoje bivanje izberemo miren zaliv in tam lahko životarimo ali pa živimo, kar nam je ljubše. Res je, da čisto vse ni odvisno od nas. Popolnoma pa je od nas odvisna reakcija s katero se odzovemo na okolje.
Če v mirno morje zaplavamo brez odprtih ran bo to za nas sprostitev in ugodje. Če zaplavamo poškodovani z odprtimi ranami bo naše plavanje nevzdržno in boleče. Prav tako kot naše življenje. Manjše praske in odrgnine se bodo v morju zacelile, če pa imamo večje poškodbe pa ni modro, da zakorakamo vanj. Bolje se je umakniti, počakati, da se pozdravi in potem svobodno zaplavati.
Da svoje rane zacelimo smo odgovorni sami. Mi smo tisti, ki moramo poskrbeti za določeno nego in zdravila. Ko je zelo hudo nima smisla iskati krivca in vzrok zakaj se je zgodilo in kako se je zgodilo, takrat je potrebno ukrepati, da smo čimprej izven hude nevarnosti. Če so rane telesne, če vidno krvavimo okolica zažene preplah, veliko ljudi nam priskoči na pomoč, ker vidijo kaj se dogaja. Če so rane na naši psihi, v naši notranjosti in jih še povrhu spretno skrivamo, nihče okoli nas ne pomaga, ker ne ve.
Nesmiselno se je jeziti, da je morje slano. Nima pomena oditi na drug konec sveta, ker je tudi tam morje slano. Rane bolijo, ne glede na to v katerem morju smo. Nesmiselno je v tistem trenutku sprejemati odločitve, da nikoli več ne bomo zaplavali, ker boli. Smiselno se je lotiti zdravljenja. V to življenje smo prišli, da svobodno plavamo in da ne boli.
Ko smo v krizi, velikokrat ne vidimo rešitve. Prva misel, ki se nam pojavi je zakaj se nam to dogaja, kdo je kriv, koga lahko obdolžimo, da prevzame krivdo. Razmišljamo, kdo je po zakonu nam dolžan pomagati in kako nas bodo izvlekli iz težke situacije. Ko pogledamo globoko v vase, ugotovimo, da nam je vsem skupna ena stvar. Želimo svobodno, brez bolečin zaplavati v morju, ki mu pravimo življenje. Notranje rane, rane na duši, lahko spretno skrijemo in navzven kažemo srečno in veselo podobo. Vse dokler nam nekdo ne pogleda v oči in, če mu je mar odkrije resnico. Velikokrat take osebe odženemo od sebe. Mogoče zato, ker njihov pristop ni po naši volji, ali pa preprosto zato, ker nas je strah.
Zelo lep je občutek, ko smo svobodni in brez bolečin. Včasih nam je tako stanje nepredstavljivo, tako smo se že navadili na bolečino, da si ne predstavljamo svobode. Pa vendarle obstaja. Zdravljenja se je potrebno lotiti sedaj, takoj. Obstaja univerzalno zdravilo za vse probleme in to je hvaležnost. Vsak od nas lahko v svojem še tako težkem življenju najde nekaj za kar je lahko hvaležen. Če ne najdemo ničesar drugega je lahko to hvaležnost za življenje samo. Čeprav težko v tem danem trenutku, imamo življenje, čutimo in smo. Čeprav čutimo samo bolečino, ko je zelo hudo, smo vseeno lahko hvaležni za to, da čutimo. In to je začetek. In ugotovimo, da pomaga, da hvaležnost povzroči to, da manj boli. Našo pozornost smo usmerili drugam, v nekaj lepega in dobrega, našo pozornost smo iz teme s hvaležnostjo usmerili v svetlobo. To je začetek spremembe na bolje. To je začetek našega lepega življenja.
Suzana Clara