Naše življenje se odvija v določenem ritmu. Menjujeta se dan in noč, imamo letne čase, določena obdobja, ko sadimo in določena, ko pobiramo plodove našega dela. Ta ritem poznamo in mu sledimo, služi nam kot orientacija. Štejemo dneve in leta. Skozi življenje se naučimo mnogo stvari. Nekatere iz knjig in pripovedovanj drugih ljudi, nekatere pa izkusimo sami na svoji življenjski poti. Pridobivamo si izkušnje, ki jih uporabljamo v svojem življenju in jih predajamo naprej. Ta naš svet je zares barvit. Noči sledi dan, dežju sledi sonce in žalosti sledi veselje. Modro je dopustiti, da se naše življenje odvija v ritmu in ob tem uživati. Naši uspehi, ki jih dosežemo na svoji poti, nimajo velike vrednosti, če jih ne začutimo, če se ne ustavimo in pogledamo kaj vse smo naredili. Na vse te uspehe smemo biti ponosni, ker ta ponos je gorivo za nadaljnje delo in doseganje naslednjih uspehov.
Normalno je, da nam kdaj pa kdaj tudi kaj spodleti in ne gre po takšni poti, kot smo predvideli. Takrat je potrebno v sebi najti moč, da delamo korake naprej in, da še vedno obstajamo in ustvarjamo. In ta moč je velikokrat posledica minulega dela, minulih uspehov. Katerokoli delo opravljamo se je modro na koncu delovnika ustaviti in pogledati kaj smo naredili. Nujno potrebno je, da vidimo sadove našega dela. Potrebno je, se veseliti uspeha, ko nekaj naredimo tako, kot smo si želeli. Ko kmet obdela svojo njivo, se ustavi in pogleda kako je lepo urejeno. Ko gospodinja skuha kosilo, se s ponosom ozre na pogrnjeno mizo in na ljudi, ki jim hrana tekne. Karkoli opravljamo, smo lahko ponosni na to, kar smo opravili. V težave zaidemo takrat, ko počnemo stvari na katere nismo ponosni, ko opravljamo delo z nezadovoljstvom in žalostjo, ker nismo na pravem mestu.
V vsakem delu lahko najdemo zadovoljstvo. Res pa je, da smo lahko v položaju, da moramo delati nekaj, kar nam ne leži in zato v tem delu nismo uspešni. Iz dneva v dan se trudimo, pa ne pridemo do trenutka, ko bi s ponosom pogledali na sadove dela. Takrat smo prišli do točke, ko je potrebno razmisliti kaj počnemo s svojim življenjem. Čisto logično je, da smo izčrpani, da ne zmoremo več naprej, ker nikoli ne pridemo ali doživimo trenutka, ko bi s ponosom pogledali na sadove našega dela. Vsakemu se lahko zgodi, da nas odločitve odnesejo ali privedejo do točke, ko ugotovimo, da smo prav vse zavozili. Da smo pristali v situaciji, ki nas izčrpava do take mere, da nimamo več moči. To je občutek, kot da je noč in nikoli ne bo prišel dan in razsvetlil naših poti.
Ni modro iskati sanjske službe, modro je svojo službo narediti sanjsko. In ta stavek je resničen. Ni delo tisto, ki nas utruja, ne opravljajmo napačnih zadolžitev, smo samo v napačnem kolektivu, ker nas odnosi utrujajo. Tako kot je naša matična družina iz katere izhajamo poligon za učenje, tako je kolektiv v katerem smo pristali naš poligon za učenje. Ljudje, ki jih imamo okoli sebe pa so naša ogledala. Kjerkoli smo. In ni modro zapustiti kolektiva, kjer z veseljem opravljamo svoje delo, ampak se ne razumemo s sodelavci. Odnosi so odraz naše notranjosti, našega učenja. Če bomo zapustili to skupino ljudi in ne bomo počistili naših energij ali vzorcev, bomo v naslednji službi prišli do iste situacije. Prav tako kot v partnerstvu. Naši vzorci, ki jih prinesemo v določeno okolje delujejo skupaj z nami. Lahko imamo mi zelo dobre namene, pa imamo v sebi energijo, ki se želi počistiti in delovati preko naših namer. Za te naše vzorce ne vemo, če se ne ustavimo in pogledamo vase, če ne delamo na sebi. Delati na sebi, pomeni biti iskren so sebe. Delati na sebi pomeni priznati si kaj čutimo, raziskati zakaj se nam venomer ponavlja ista zgodba. Delati na sebi pomeni biti radoveden, spoznati svojo notranjost, tisto ki je skrita, tisto ki ne vidimo, pa jo vseeno živimo.
Ko ne vemo kako pogledati vase, je najbolje da pogledamo okoli sebe. Pogledamo v kakem okolju delamo in živimo. Lahko bomo potegnili vzporednice med našim očetom in šefom, med našo mamo in težavno sodelavko in še bi lahko naštevali. V sebi imamo občutke, ki nas vodijo do tega, da sprejmemo to kar nosimo v sebi. Imamo oči, da lahko pogledamo tudi navznoter, v naše globine in se soočimo s strahovi, ki delujejo preko nas. Z vsemi strahovi, ki nam ne dovolijo, da bi s ponosom pogledali na opravljeno delo ob koncu delovnika. Ko smo ponosni na to, kar smo opravili, bomo s ponosom stali za vsem tem in nihče nam ne bo mogel vzeti te energije, teh občutkov. Ni potrebe, da doživimo pohvalo nekoga drugega, dovolj je, če pohvalimo sami sebe.
Pa ni res, da nič takega ne obstaja. Ko zjutraj vstanemo, je modro pospraviti posteljo. Ko jo pospravimo in lepo poravnamo, pogledamo sadove opravljenega dela in smo ponosni na to, kako lepo smo to uredili. In tako se naj začne dan. Če se nam celi dan ne bo zgodilo nič lepega, smo lahko vseeno ponosni na našo pospravljeno posteljo. Vsaj ena stvar v tem dnevu bo tako kot smo želeli in nam je uspela. In tako bomo začeli vsak dan. To nam bo dalo dober občutek, pa še z veseljem se bomo zvečer ponovno odpravili k počitku. Naše življenje je sestavljeno iz majhnih stvari. Male stvari so tiste, ki zares štejejo. Male stvari so tiste, ki v veliki meri krojijo naše življenje. In dobro je, da se vsake od teh stvari zavedamo in smo ponosni na njo. Vseeno je, če tega drugi ne opazijo. Mi živimo s stvarmi, ki jih mi opazimo. Osrečujejo ali žalostijo nas tiste stvari, ki jih mi opazimo in nam je mar za njih.
Potrebno si je vzeti čas za stvari, ki so nam pomembne. Vseeno je kaj je to v našem življenju. Potrebno je pogledati naokoli v kakem okolju smo se znašli in v sebi popraviti stvari, ki nas vodijo v situacije, ki nam niso ljube. Čeprav je naše življenje zapleteno, je dobro, da vse opravimo preprosto. Takoj lahko začnemo s svojim izražanjem. Prisluhnimo besedam, ki prihajajo iz naših ust. A govorimo stavke, ki jih še sami ne razumemo, a z njimi gradimo ali uničujemo, a ljudi z besedami spoštujemo ali ne. A govorimo o sebi, ali vedno o nekomu tretjemu, ki sploh ni prisoten. A so naše besede, besede resnice, ali niti tega ne vemo. Pri sebi moramo razmisliti kakšno energijo tresemo okoli, da je svet okoli nas takšen kot je. Mi smo odgovorni za to. In, ko smo v lepem okolju, polnem prijaznih in dobrih ljudi, ko vidimo, da so naši otroci srečni, ko imamo pozornega partnerja in dobro službo, bodimo ponosni nase. To je odraz naših energij. To je odraz našega življenja. Naše okolje je ogledalo naših energij. Seveda lahko še vedno kaj izboljšamo in postorimo, da bo še bolje. Pa vendar, ne pozabimo se ustaviti in uživati v sreči in uspehu našega minulega dela. To je nujno potrebno gorivo za naprej.
Suzana Clara