Značilnost današnjega časa je, da se vsem nekam mudi. Vse stvari počnemo na hitro in hitimo sem ter tja. Imamo kronično pomanjkanje časa. Želimo si, da bi dan imel več kot 24 ur in bi lahko postorili vse kar je potrebno. Kaj pa pravzaprav je potrebno? In kdo nam krade čas, da ga je vedno manj? Osnovne življenjske potrebe so še vedno iste. Moramo jesti, se gibati in spati. Okrog nas imamo veliko različnih strojev in pomagal, ki nam pomagajo, da je delo opravljeno hitreje. Več je teh pomagal, manj časa imamo, kar je zelo nelogično. Res je, da imamo sedaj neomejeno število možnosti kaj vse lahko počnemo in kam vse lahko gremo. To je za človekovo počutje in razvoj koristno. Pa vseeno, velikokrat stokamo, da to pa ni to in ne čutimo zadovoljstva.
Kaj torej narediti, da bomo v sebi začutili srečo in veselje, da ne bomo pod pritiskom kaj vse nas še čaka, da ne bomo naokrog hodili v stiski in pod stresom? Ja, vsi ti pritiski nam povzročajo stres. Na trgu se pojavljajo najrazličnejše metode sproščanja, takšna in drugačna srečanja, da se lahko sprostimo. Če smo disciplinirani si v tem hitrem tempu vzamemo čas za sprostitev in tisto urico ali nekaj minut več uživamo in smo sproščeni. Nato pa ponovno nazaj v stari tempo življenja, ki nas utruja. Tu in tam imamo čas tudi za dopust, ki nam tudi prinaša sprostitev, a tudi ta mine in ponovno nazaj v stres.
Torej te razne metode, skakanja sem in tja, sprostitev, delo, delo, sprostitev in tako naprej, nam ne prinašajo generalne rešitve, da bi živeli brez stresa. Potrebno je poiskati drugo rešitev.
Ljudje smo v osnovi preprosta bitja. Imamo najbolj zapleten organizem in v osnovi preprosto naravo. Ker smo preprosto zasnovani bomo zagotovo srečo našli v preprostih stvareh in v svoji lastni preprostosti. Najprej moramo upočasniti svoje življenje. Verjemite mi, tudi čas lahko podaljšamo, če se za to odločimo. To, da ločujemo med delom in počitkom ne prinaša nekega zadovoljstva, ker počitka vedno manjka. Rešitev je, da se bomo zavedali vsake sekunde našega bivanja in bomo v vsaki tej sekundi tudi uživali. Predvsem je naša naloga, da se naučimo uživati v stvareh, ki nam niso prav pri srcu ali pa jih ne obvladamo dobro. Pomembno je, da se držimo naše poti in na tej naši poti vse naredimo z vso svojo močjo. Največ slabe volje nam povzročajo stvari na katere tako ali tako nimamo vpliva. Zakaj bi se potem jezili?
Predstavljajmo si, da imamo v rokah reflektor, ki sije naokoli. Sedaj v levo, pa spet v desno, pa v nebo in v tla, žarki se razdelijo in hkrati svetijo v vse smeri. Če sledimo žarkom se naša glava kaj hitro utrudi in ne zmoremo več. Naše energije so kot ta reflektor. Potrebno jih je usmeriti vase, ker v nasprotnem primeru izgubljamo dragocene moči, ki jih potrebujemo za življenje. Ko smo utrujeni je pomembno, da si prisluhnemo se ustavimo in se vprašamo kako se počutimo. Za nas je pomemben ta trenutek. Ni pomembno kaj sedaj počnemo, pomembno je, da to počnemo z veseljem in ljubeznijo. Ni takih opravil v našem življenju, ki bi bila zoprna in bi jih morali početi s strahom, jezo ali nejevoljo. Ni jih.
Če pa so, je potrebno narediti korak v smer, da gledanje na to spremenimo. Dobili smo talente, možnosti, spretnosti, um in še bi lahko naštevala. Vse to imamo. Vse to vsak dan nosimo s seboj v vsakem trenutku, tudi tistem, ko se jezimo in želimo, da bi se cel svet spremenil, da bo nam lažje. Tudi v tistih trenutkih imamo vse v sebi, da lahko spremenimo naš svet. Potrebno se je imeti toliko rad, da vse kar počnemo počnemo z veseljem. Ko naše bivanje razdelimo na trenutke in v te trenutke vložimo vso ljubezen, ki jo imamo do sebe, delo opravimo z veseljem. Takrat, ko stvari počnemo z muko in nezadovoljstvom nam pravzaprav premanjkuje ljubezni do sebe. Seveda tudi ljubezni do dela na nek način.
Zato je potrebno se upočasniti, pogledati kaj je okoli nas in v nas in se odločiti kaj bomo počeli. Če nas delo, ki ga v tem trenutku opravljamo ne veseli, je potrebno začeti razmišljati o spremembi. Ne tako, da v trenutku damo odpoved in se postavimo v nemilost, ker bomo težko preživeli, ampak tako da poiščemo v sebi spretnosti in talente, ki jih imamo. Skozi te talente bomo dobili ideje kaj lahko počnemo, da bomo v materialnem svetu preživeli. Ta metoda velja samo takrat, ko nas delo utruja in nam ni všeč, če na delovnem mestu trpimo, ker so odnosi nemogoči, to je pa druga zgodba. Veliko bolj povezana z našimi bolečinami in ranami, kot pa si mislimo. Takrat pa upočasnitev pomeni, da se bomo spopadli z bolečinami in ranami, ki jih je potrebno zaceliti. Vsekakor je to proces, ki mu ne moremo ubežati in modro je, da z delom na sebi čimprej pričnemo. Ko se odločimo, nam bodo na pot prišli pravi ljudje in prave metode.
Suzana Clara