Ko smo prišli na ta svet smo bili čisto nebogljeni in brez znanj za bivanje na tem svetu. Bili smo prepuščeni staršem ali skrbnikom. Različno otroštvo smo imeli in tudi različno pot učenja osnovnih veščin. Spoznavali smo okolico, učili smo se hoje in govora. Osnovnih stvari, da v tem svetu lahko preživimo. Na začetku ima učenje pomen predvsem na telesni ravni, kasneje v življenju pa se učimo bolj intelektualnih stvari, krepimo svoj um in pridobivamo različna znanja. Pa vendar, tako kot smo se z vajo in izkušnjami učili hoditi, tako tudi kasneje v življenju veliko bolj razumemo stvari in si jih zapomnimo, če smo jih doživeli ali izkusili na svoji koži.
Ob telesnih veščinah, ki vladajo v našem fizičnem svetu, pa skozi življenje pridobivamo tudi izkušnje v duhovnem svetu. Velikokrat se tega sploh ne zavedamo. Pridobimo jih torej vede ali nevede. V življenju lahko pridemo do točke, na kateri ugotovimo, da to kar počnemo nima za nas več velike vrednosti. Želimo odkriti nekaj več, iščemo smisel našega življenja. Naše življenje ima smisel, ko smo ob pravem trenutku na pravem mestu. To pomeni, ko hodimo po poti, ki nam je bila namenjena. Za to pot smo na svet iz prejšnjih življenj prinesli znanja in veščine, ki nam pri tem pomagajo in pa seveda tudi pomanjkljivosti ali blokade, ki nas ženejo naprej, da probleme razrešimo. To je pravzaprav naše učenje. To je učenje naše duše in posledično smisel našega življenja. Veliko ciljev lahko v življenju najdemo ali si jih zastavimo, pa vendar bomo zadovoljni samo takrat, ko so ti cilji zares naši, torej so povezani z našo dušo in našim bistvom. Če verjamemo samo v fizičen svet, samo v to kar lahko vidimo, se nam takšno razmišljanje zdi zelo čudno in težko zaupamo, kaj šele, da bi verjeli. Tudi, če verjamemo v duhovni svet, velikokrat pridemo na preizkušnjo in želimo dokaze. Pravzaprav vedno terjamo dokaze za obstoj tega kar verjamemo. To se nam dogaja na različne načine.
Smo bitja, ki se najlažje učimo iz vzgledov tistih, ki so okoli nas. To najbolj občutimo, ko imamo otroke. Nič ne pomaga super vzgoja iz knjig ali sedaj z interneta, naši otroci se še vedno učijo preko zgledov, ki jih dajemo. In tako pridemo ponovno do točke, da je bolj kot na vsakem koraku paziti in se truditi, da učimo otroke, biti dober vzgled za življenje. Mi smo tisti, ki jim dajemo vzgled kako bodo živeli. Na začetku smo bili vsi iskreni in povezani s Svetlobo in kasneje se je ta naša povezava nekam izgubila. In če si priznamo ali ne, smo iz vzgledov staršev tudi mi ustvarili svoje življenje. Seveda kaj hitro začnemo pametovati, da naši starši zares ne znajo ali niso znali živeti, kasneje pa ugotovimo, da je njihov vzgled na nas pustil zelo velike posledice. In, ko se kot starš pogledamo. Kakšen vzgled smo bili ali smo v življenju naših otrok? Na začetku smo pozabili, da so naši otroci v Svetlobi in, da imajo povezavo, ki jo mi tako neumorno iščemo in smo jih začeli učiti s svojim vzgledom. Pozabljamo, da imamo za našo pot vse informacije. Ni potrebe, da neumorno iščemo zunaj, bolje je, da pogledamo vase. Če smo bili kot starš izbrani s strani duše naših otrok, to pomeni, da smo za njihovo dušo najboljše, kar so lahko dobili. In s tem zavedanjem, se lažje prepustimo življenju, v njem uživamo in smo dober vzgled. In ko se prepustimo življenju, najdemo čas za naše življenju in za učenje.
Duhovne izkušnje in duhovno življenje daje našemu življenju dodatno vrednost. Spoznamo, da ne obstaja samo materialni svet, ampak obstajajo energije, ki nam pomagajo pri odločitvah, na včasih težki življenjski poti. Imamo povezavo. Imamo osnovno povezavo sami s seboj. In ta povezava je najbolj pomembna. Da zaznamo kaj je dobro za nas in katere odločitve bodo nam in naši okolici prinesle največjo blaginjo. Potrebno je samo sprejeti. Svoje potenciale in svoje veščine. S povezavo v Svetlobi imamo vso znanje o življenju, ki ga potrebujemo v tem trenutku. Čutimo se, čutimo naš potencial in pot, ki je najboljša za nas, se nam pokaže. Ja, velikokrat je težko zaupati, zato težko vidimo naprej. Hvaležnost v tem trenutku nam veča zaupanje v prihodnost. Pomembno je, da se ustavimo in pogledamo kaj nas v tem trenutku obdaja. Da se zavedamo kaj vse smo se že naučili v svojem življenju. Da smo hvaležni za vse kar je. Da smo hvaležni, da smo z vsemi lastnostmi. Ni dobrih in slabih lastnosti. Samo so. Takšne in drugačne. Vse to tvori naš barviti svet, ki je v tem trenutku točno takšen, da je najboljši za nas. Daje nam možnost učenja, zaupanja in hvaležnosti. Sprejmimo vse to.
Suzana Clara