Ugotavljam, da smo si ljudje precej različni. Predvsem po kvaliteti življenja, ki ga živimo. Različni smo si po vrednotah, ki vodijo naše življenje. Ko pride trenutek odločitve, so vrednote tiste, ki vodijo naša dejanja. Vrednote oblikujejo naše misli, kar pa za besede ne moremo vedno reči. Zato je modro ob besedah, ki jih od ljudi dobimo, pogledati še njihovo stanje v katerem se nahajajo in pa njihova dela. Modro je poskbeti zase, da smo dobro, saj le v dobrem stanju lahko nekaj damo svetu v katerem živimo. Ko smo dobro, slišimo ko nas življemje pokliče in nam dodeli nalogo, ki jo je pltrebno oddelati.
Nimam klasične službe. Namesto navideznega udobja sem izbrala delo z ljudmi na poseben način. Ali pa me je delo izbralo, ne vem. Vem samo, da sem hvaležna za vse ljudi, ki mi pridete na pot. Hvaležna za vse vaše zgodbe in za dejanja. Junij me je pripeljal ponovno na razpotje. Zaključila se je zgodba, ki je trajala zadnja tri leta. Zadnji mesec sem preživela ob smrtni postelji prijateljice, za katero sem skrbela že prej, zaradi njene bolezni. Odločitev, da je ne prepustim sistemu, ampak za njo poskrbim doma je prišla spontano in iz srca. Priznam pa, da nisem vedela kaj to pomeni. Fizično poskrbeti za umirajočega človeka ni težko, na vseh ostalih področjih pa je to povsem druga zgodba.
Vem, da nisem preveč čustvene in cmerave narave. Ko sediš ob umirajočem pride na dan popolna, včasih tudi brutalna resnica. Ni prostora niti časa, da bi se šli skrivalnice ali izmikali resnici. Ko te nekdo, ki zapušča ta svet nekaj vpraša, ali ti pove, se to dotakne globin duše. Četudi živimo iz srca, v vsakdanjem življenju nismo navajeni na tako globoke energije. Potrebno in nujno je biti tukaj in zdaj z vso svojo bitjo. Na srečo je v teh trenutkih tako zelo velika podpora energijskega sveta, da je potrebno samo biti. Bilo je preprosto od trenutka, ko sem se prepustila vodstvu energij, pred tem pa precej naporno in hudo.
Zadnja tri leta sem več ali manj živela v neki določeni sredini, z določenimi ljudmi. V svojem mehurčku. Sploh nisem opazila kako zelo se je svet spremenil. Nove tehnologije, ki nam nudijo navidezno resničnost, navidezne prijatelje, navidezno tolažbo, pa še kaj bi se našlo navideznega. Odzivi ljudi, ko narediš nekaj pristnega pa takšni kot, da je to nekaj nemogočega. Pa samo si, v povezavi s seboj. Pa nič drugega ni, kot pa to, da v tem trenutku, ki ga imaš, narediš vse kar znaš in zmoreš. Mogoče bi lahko kaj naredila bolje, mogoče bi lahko kaj naredila drugače? Najbrž bi lahko. Ta vprašanja ne prinašajo miru v duši. Mir v duši prinese zavedanje, da smo naredili vse kar smo lahko.
Verjamem v to, da živimo v različnih svetovih. To je prišlo ze tako daleč, da je po eni strani zelo pomirjujoče, po drugi strani pa zelo boleče. Ko se odločimo živeti iz Ljubezni in srca, vstopimo v prav poseben svet Ljubezni in srca. Zgodi se nam lahko to, da ljudje, ki jih imamo radi ne želijo skupaj z nami vstopiti v ta isti svet. To lahko povzroča veliko bolečine vse, do takrat, ko premoremo dovolj Ljubezni, da jim to lahko dovolimo.
Zelo pomirjujoč je občutek, ko srečamo osebe, ki živijo na podoben način. Vseeno je kako smo prižgali iskrice v svojih očeh, pomembno je, da jih imamo. Potrebno se je zavedati, da naš čas bivanja na Zemlji odteka. V taki obliki, kot smo zdaj, ta trenutek, nimamo na voljo neskonosti. Imamo pa na voljo neskončno Ljubezen. In prav ta Ljubezen nam podarja neskončnost. Svet v katerem živimo, pa oblikujejo dejanja in naše misli, besede so drugotnega pomena. Zato je modro pogledati v kakem stanju smo ta trenutek. Če nismo zadovoljni s tem kar vidimo, je potrebno nekaj narediti, ne samo govoriti.
Suzana Clara