Sposobni smo veliko več, kot damo od sebe. Ko se nam zdi, da ne zmoremo več, ponovno zberemo svoje moči in gremo naprej. Res je, da se nam včasih zdi, da smo zelo utrujeni, pa vendar, ko ustvarjamo iz srca, imamo zelo veliko moč. Po drugi strani pa je potrebno postoriti zelo veliko stvari, ki jih naše srce ne podpira. Kaj lahko naredimo takrat? Naše delo in govorjenje sta podobna telovadbi. Ko izvajamo vaje na pravi način s pravimi mišicami koristimo telesu, vaje pa so opravljene pravilno. Ne prihaja do poškodb. Prav tako je z vsem našim ostalim delom. Sem spada tudi razmišljanje in govorjenje. Ko delamo in govorimo iz pravega prostora, imata naše delo in besede pozitiven učinek. Torej lahko vse kar delamo in govorimo, naredimo iz prostora Ljubezni. Ni dovolj samo naš namen, potrebno je izhajati iz čiste energije. Najbolj čista energija, ki jo premoremo je Ljubezen. In vnos te energije v naše delo se vidi in obrodi dobre rezultate. Lahko se zgodi, da včasih navzven ni videti tako, pa vendar je v osnovi dobro opravljeno.
Torej je edino zagotovilo, da bomo dobro delovali, da delujemo iz Ljubezni. Iz Ljubezni do sebe in iz Ljubezni do okolice. Ko smo v stanju Ljubezni imamo dostop do najlepših energij. Ljubezen nas nikoli ne utrudi. Kot, da smo priklopljeni na neusahljivi vir, ki nam podari še več ljubezni. In tako kroži ta energija in mi okoli sebe ustvarjamo moč, ki se ji nihče ne zmore upreti. Čeprav se včasih ne zdi tako, je potrebno vztrajati. Ko se ne zdi tako, je potrebno preveriti, a je to res vse kar zmoremo, ali zmoremo še več. Zelo modro je pri sebi preveriti kakšen je pravzaprav naš odnos do ljudi. Če imamo radi ljudi, potem bomo v njih odkrivali različne značilnosti, opazili bomo različne energije, barve in karakterje. Sprejemali jih bomo ne glede na njihovo stanje. Če ljudi ne maramo ali pa se jih bojimo, pa bo naše življenje polno strahov in težkih energij. Naše lastno življenje nam postane breme. Okolica pa nas vsak trenutek napada ali pa nam gre na živce. Tako življenje nas utruja. Edina oseba, ki jo ves čas gledamo in prenašamo smo mi sami. Potrebno je preveriti naš odnos do sebe in potrebno je ukrepati, če vidimo, da sebe nimamo radi. To nas vodi v propad in bolezen.
Ko delujemo iz prostora Ljubezni, imamo zelo veliko moč. Naše ideje in moči so na višku. Seveda ta teorija deluje tudi v drugi smeri. Zelo lahko je ugotoviti, da delamo nekaj narobe, ko smo jezni in žalostni. Jeza in žalost direktno kažeta na to, da ne gremo v pravi smeri. Obstaja pa še veliko naših stanj, ki niso tako zelo vidna pa nam vseeno jemljejo našo dragoceno energijo. Naše življenje lahko pripeljemo celo tak daleč, da začnemo trošiti svojo življenjsko energijo. To pomeni, da za svoje delo in ustvarjanje trosimo energijo, ki je namenjena našemu osnovnemu preživetju. Razdajamo se do te mere, da ob vsem tem hiramo in se ne obnavljamo. Sebe privedemo do te točke, ko lahko čisto zares pregorimo. To pomeni, da smo našo življenjsko energijo iztrošili tako zelo, da je ogroženo naše življenje. In telo nas ustavi. Reče nam stop in nas vrže v stanje obnove. Ta obnova lahko traja zelo dolgo. Telo nam namreč ne dovoli, da živimo naše staro življenje naprej, ampak želi, da spremenimo svoje vzorce.
Izgorelost ali utrujenost se pojavita takrat, ko se odklopimo od Ljubezni, od Ljubezni do dela in Ljubezni do sebe. Delo samo po sebi nas ne uničuje, ampak nas krepi. Vendar samo takrat, ko delamo nekaj kar ima za nas smisel in delamo iz prostora Ljubezni. Delo, ki je kreativno in za nas smiselno ne vodi do izgorelosti, ne glede na to koliko ur na dan delamo. Ko ustvarjamo iz nas samih smo povezani z Ljubeznijo in dotokom sveže energije za ustvarjanje. V zadnjem času obstaja veliko nesmiselnega dela. Lahko je to delo, ki pravzaprav škodi nam samim in naši okolici, ali pa ustvarja nesmisle, ali pa sledi nekim pravilom, ki niso v skladu z naravnim življenjem na Zemlji. Če smo del takšnega procesa, potem je to delo za nas škodljivo. Do izgorelosti vodi še en način dela. Ko delo opravljamo iz strahu ali v delu ne vidimo veselja, prav tako ne zmoremo čutiti Ljubezni. Potrebno je spremeniti delo ali pa svoje gledanje na opravljanje našega dela. Znamo preživeti in imamo veliko več moči, kot mislimo, da je imamo. Potrebno je samo v sebi začutiti pravi prostor, to je prostor Ljubezni in iz tega prostora početi karkoli nam je zaupano.
Strah s katerim se lahko hranimo na vsakem koraku izpodriva Ljubezen. Če si predstavljamo, da smo omejeno velika posoda, ki se polni z različnimi energijami, nam je takoj jasno, več je strahu v nas, manj je lahko Ljubezni. Več je strahu v nas, manj smo sposobni narediti, bolj za delo trošimo življenjsko energijo, vse dokler ne izgorimo ali pa pristanemo v vrsti za pregled pri določenemu specialistu, da odkrije našo bolezen. Res je, da smo nekaj od vsega tega prinesli s seboj, res je da je nekaj od vse te zmešnjave tudi naša pot, pa vendar na vsakem koraku imamo možnost se spomniti na Ljubezen in nalogo, ki nam je zaupana in dana, opraviti z Ljubeznijo. Strah in Ljubezen sta zelo različni energiji, pa vendar je med njima zelo tanka meja. Zelo hitro lahko iz želje delovati iz Ljubezni zapademo v strah in začnemo namesto Svetlobe in Ljubezni okoli nas sejati strah in temo. Vse to je logično, saj oboje nosimo v sebi. Tukaj je oboje in naša odločitev je kaj bomo podpirali. In glede na to, kaj podpremo v nas samih je odvisna kvaliteta našega življenja. Lahko smo svetla lučka sredi teme, lahko pa začnemo ugašati. Da lahko neomejeno svetimo se je potrebno priklopiti na energijo, ki nas vsepovsod napolni. Potrebno je ostati v Svetlobi vedno in povsod, tudi če okoli nas divjajo temni oblaki, tudi če nam ponujajo boljše življenje, če nehamo svetiti. Vedno in povsod je potrebno biti Svetloba in luč. To je edina pot, ki polni naše življenjske baterije, da lahko v teh spremenljivih časih kvalitetno živimo in preživimo na dolgi rok.
Temo vedno lahko preženemo samo tako, da prižgemo luč. Če je prostor velik in tema zelo temna je potrebno prižgati več luči. Nima smisla preganjati teme, potrebno je poiskati luč in biti luč. V teh časih, ko je okoli nas veliko teme, je potrebno videti še ostale lučke, ki svetijo. Moč majhnih lučk je, da svetijo skupaj, da skupaj preganjajo temo. Pravzaprav je ni potrebno preganjati, potrebno je samo svetiti in uživati v svoji svetlobi. Potrebno je biti solarna lučka, ki ji nikoli ne zmanjka energije, saj jo svetloba in sonce polnita. Imamo možnost se priklopiti na kanal Ljubezni in sijati. Modro je pogledati okoli sebe in najti še ostale luči, ki svetijo okoli nas. Ne glejmo v temo, poiščimo lučke in svetimo z njimi. Svetloba bo močnejša, ko bomo videli, da nismo sami. Na svetu bomo ustvarjali lepe podobe, bomo tukaj in zdaj in lahko se bomo posvetli našemu delu. Ta lučka v nas, bo namreč v nas aktivirala trudi naše talente, ki nam bodo pomagali preživeti. Svetloba v nas bo preživela tako ali drugače. Svetlobi je vseeno kje se nahaja, ker kamorkoli pride osvetli prostor. Vseeno je, ali je bil prostor stoletja v temi ali samo en dan. In v tem je moč Svetlobe in v tem je moč Ljubezni. Bodimo tukaj in zdaj v Svetlobi, ne glede na strah in temo, ki nas obdajata.
Suzana Clara