Življenje nam na pot zares postavlja situacije, ki jih nismo pričakovali. Zdi se, kot da se dogaja nek film v katerem smo se znašli. Ob vsej blaginji, ki nas obdaja, potrebujemo težke preizkušnje, da se zavemo življenja, ki ga živimo, da nehamo tarnati za stvarmi, ki jih nimamo in se nam začne porajati hvaležnost za vse kar nas obdaja. Za tiste malenkosti zaradi katerih je naše življenje lepše in seveda za vse velike stvari, ki se nam zgodijo in ji imamo ob sebi. Zdi se, kot da potrebujemo posebne vrste poguma, da zjutraj odpremo oči in se podamo v nov dan. Dogajajo se stvari, katerim nismo kos in ostajamo brez moči. Kaj nam preostane? Jeza? Molitev? Strah? Ljubezen? Vse od naštetega se najbrž znajde na našem jedilniku. Vse se meša med seboj, mi pa padamo iz enega razpoloženja v drugega. Zdi se, kot da življenje želi iz nas izvleči ves strah, ki ga nosimo v sebi, ves strah, ki ga premoremo čutiti. Strah je največji porabnik naše energije, če mu dovolimo, da zavlada v našem življenju se nam v nobenem primeru ne piše dobro. Lahko nas razžira od znotraj dokler ne ostanemo še samo lupina ali pa nas uniči od zunaj.
Potrebno je sprejeti izziv in se temu strahu postaviti po robu. Naše življenje si je izmislilo tudi nasprotja s katerimi lahko uničimo ali izničimo stvari. Ogenj topi led, toplota prežene mraz, luč prežene temo in še bi lahko naštevali ta nasprotja, ki jih poznamo iz našega življenja. Naučili so nas, da je potrebno prižgati ogenj, ko nas zebe. Edino orožje, ki ga imamo proti strahu je Ljubezen. Ljubezen je nasprotje strahu, je energija luči, ki prežene temo, je ogenj, ki prežene mraz. Ni lahko, v teh časih zares ni lahko. Ni lahko v sebi najti toliko Ljubezni, da nas ne bo strah velikih ust, ki govorijo o težavah, ki nas bodo doletele. Ni lahko v sebi najti toliko Ljubezni, da nas ne bo strah, ko se nam zatresejo tla pod nogami. Enostavno smo samo ljudje. Oprimemo se vsake tople besede, ki nam je na voljo, vsake rešilne bilke. Pa se zdi v zadnjih časih, da se te rešilne bilke ne prodajajo najboljše. Zdi se, kot da smo se zares znašli v filmu kjer vladajo drugi režiserji in mi nimamo nobenih pravic.
Prav v teh težkih trenutkih ne smemo pozabiti, da je potrebno prodajati rešilne bilke z vsako našo besedo, čeprav imajo slabo ceno, čeprav jih okolica ne ceni. Potrebno je verjeti v dobro. Strah je zapakiran v lepšo embalažo in ima višjo ceno, zato se bolje prodaja. Potrebno je iti na kolena in se mami Zemlji zahvaliti za vse kar nam daje. Kljub vsej tehnologiji in napredku, kljub vsem izumom, je mama Zemlja še vedno tista, ki nas hrani. Čeprav se zdi, da znamo izdelati hrano mimo nje, čez leta ugotovimo, da taka hrana nima svoje vrednosti, da je prazna in nas ne nahrani zares. Potrebno se je ustaviti, se v tišini povezati z njo, ki nas hrani in se ji predati. Potrebno je v sebi najti spoštovanje in se povezati z njenimi globinami. Veliko moč ima v sebi. In ta moč, ta energija nam je na voljo. Potrebujemo jo za svoje življenje. Mama Zemlja je povezana z našo močjo, oziroma naša moč je povezana z mamo Zemljo. Vse naše imetje imamo na njeni površini in kaj hitro lahko ugotovimo, da upravlja z vsem materialnim kar imamo. Naše Življenje pa je veliko več od tega, čeprav se v danih trenutkih tega ne zavedamo. Za svoj obstoj potrebujemo materialne dobrine. Dobro je, da smo na vse dobrine, ki jih ustvarimo ponosni. Potrebno je, da za njih skrbimo in jih urejamo. To nam daje smisel. Potrebno jih je spoštovati. Ob vsem tem pa je potrebno vzpostaviti vez z našo mamo Zemljo. Na to nas opozarja. Želi nam pokazati svojo moč, ki je tudi naša, samo sprejeti jo je treba.
Treba se je zavedati svojih korenin. Imamo jih v energijah in te energije nam dajejo moč. Poskrbijo za to, da smo uspešni, da imamo moč. Vsi ti izzivi, ki smo jim priča so veliko večji kot jih lahko dojamemo. Kljub temu, da smo neznatna pika na svetu lahko s svojo energijo, besedami in pogledi širimo dobro. Lahko pomagamo po svojih močeh. Lahko se soočimo sami s seboj in se rešimo strahov ki nas dušijo. To je naša pot. To je naš doprinos svetu v katerem živimo. Zato je veliko bolje od strahu, ki se pojavi takoj, ko odpremo oči, hvaležnost s katero se podamo v nov dan. S hvaležnostjo bomo tlakovali pot Ljubezni. Ljubezni do sebe, Ljubezni do drugih, do mame Zemlje in do sveta na splošno. V zahvalo za življenje, ki nam je dano, smo dolžni širiti Ljubezen in Svetlobo. Vedno in povsod. Tukaj in zdaj.
Suzana Clara