Znašli smo se v času, ko se ukvarjamo z omejitvami in predpisi. Tako zelo so se predpisi razrastli, da jim skorajda ne zmoremo več slediti. V sebi skrivamo talente in zmožnosti dela in ustvarjanja, pa je vse v redu, dokler o tem samo razmišljamo. Ko pa želimo ta svoj talent spraviti v življenje pa se pred nami pokaže pot polna trnja in ovir. Okoli nas je polno kontrolorjev v človeški in nečloveški obliki, ki pazijo, da ne naredimo kakšnega napačnega koraka. Seveda v naše dobro, vsaj tako nam je to predstavljeno. Ta naš talent, ki pa se je želel pokazati in zaživeti, pa vmes na tej poti trnja izgubi svojo moč ali pa se raje ponovno skrije in zaspi. Mi pa sanjamo naprej. Naprej se trudimo in razmišljamo, da bi prišli do rešitve in do rezultata. Veliko stvari znamo, veliko stvari želimo razviti. V sebi nosimo neskončne sanje, ki želijo obroditi rezultate. Vsi jih imamo. Od naše trdnosti pa je odvisno koliko si dopustimo, da okolje v katerem živimo vpliva na nas.
Veliko imamo vsak dan opraviti s tem, da preživimo. Veliko truda in naporov vložimo v svoje delo. Sanje imamo zato, da si tlakujemo pot po kateri bomo lažje hodili in bo naše delo, s katerim se preživljamo, postalo uresničitev naših sanj. Delali in ustvarjali bomo to kar sanjamo in naše delo bo postalo užitek. Te naše sanje nam bodo prinesle blagostanje, potrebno za preživetje. Ljudje smo veliko več kot fizično telo, ki potrebuje hrano, pijačo, toplo obleko in še kaj, da se bolje počutimo. Smo ustvarjalno bitje. Če tudi se nam zdi, da v našem življenju sedaj ni nič ustvarjalnega vseeno z našim delom pridemo v stik s kreativnostjo in zmožnostmi, ki so nam dane. Naš notranji otrok, ki je vir sreče, se ob vsaki naši kreativni misli razveseli. Ta naš notranji otrok, je vedno za akcijo, ko se dotaknemo naših zmožnosti in talentov. Znotraj tega mehurčkastega sveta je potrebno zgraditi svoj svet in vse omejitve postaviti na steno mehurčka, ter znotraj tega zadihati in zaživeti. Nismo bili več navajeni omejitev. Vse je bilo dostopno. Lahko smo leteli sem in tja po svetu, z veliko hitrostjo hiteli iz ene točke v drugo, naše mladiče smo nosili iz enega gnezda v drugega, učili smo jih tujih jezikov in umetnih veščin, sebe smo večkrat na dan pripeljali do točke stresa, ob vsem skupaj pa pozabili na smisel tega početja.
Pravzaprav smo potrebovali mehurček, da se skrijemo in umirimo. Potrebovali smo mehurček, da ponovno najdemo sebe, da opazimo, da imamo otroke in, da se spomnimo, da obstajajo tudi naši stvaritelji. Vse je v redu. Vse je bilo v redu prej in vse je v redu sedaj. Ko začutimo svojo bit, ko prisluhnemo svojemu dihu, je vse v redu. Ni dovolj prisluhniti samo svojemu fizičnemu telesu. Včasih nam ne zna natančno povedati kaj si želi. Potrebno je pogledati malo širše. Potrebno se je spomniti maminih in očetovih besed, potrebno je prisluhniti otrokom in njihovim besedam. Potrebno je prisluhniti tišini v sebi. Vse to nam še vedno govori. Vse to nam je še vedno na voljo. Spomnimo se na mehurčke, ki jih pihamo. Včasih lahko poletijo zelo daleč, včasih se združijo med seboj, včasih so veliki, včasih spet majhni, včasih jih je veliko, včasih spet manj. Če je sedaj čas mehurčkov, pa naj bo čas mehurčkov. Sprejmimo jih.
Zavedati se moramo, da so vse pomembne stvari v tem našem svetu nastale, kot sanje nekoga. Včasih so te sanje lepe, včasih manj lepe. Najlepše stvari so nastale iz Ljubezni. Lahko iz Ljubezni so sebe, Ljubezni do drugih, iz Ljubezni ustvarjanja. Vse te Ljubezni so nam in še vedno nam razširjajo obzorja. Strah je bil vedno in bo rušilna sila. Strah ni gonilo razvoja, ampak nas ohromi in nam ne dovoli naprej. Strah ruši naše sanje in postavlja omejitve. Strah napada in nas izčrpava. Da bo naš svet umirjen in poln lepih sanj je potrebno širiti Ljubezen. Normalno je, da nas je včasih strah, da se bojimo. Potrebno je nekaj ukreniti, potrebno je najti rešitev. Ni modro živeti v strahu in svojo energijo metati v nič. Nasprotje strahu je Ljubezen. Modro je za svoj strah poiskati Ljubezen in ne osebo, ki goji iste strahove kot mi. Sanjajmo torej naše sanje. Bodimo pozorni na besede, ki jih izgovarjamo. Če že nismo sposobni v te svoje besede dati Ljubezni, tudi strah in ostalo navlako zadržimo zase. Poiščimo miren kraj, v tem našem mehurčku trenirajmo Ljubezen. Smo to kar govorimo, smo to kar delamo. S tem se je potrebno soočiti. Potrebno se je dokopati do tistega kančka modrosti v sebi in vklopiti zdravo pamet. Oboje imamo, čeprav se nam včasih zdi, da ne zmoremo naprej in ne najdemo odgovorov. Samo malce je potrebno pospraviti navlako, ki nas napada in v tem našem mehurčku poiskati svoje energije. Vdih in izdih v tišini delata čudeže. Iskreni pogled, dela čudeže. Govoriti takrat, ko imamo kaj vzpodbudnega in lepega za povedati, dela čudeže. Čiste misli delajo čudeže. Naše sanje ob katerem nam oživi srce delajo čudeže. Aktivirajmo te naše male čudeže vedno in povsod. In spoznali bomo, da ta naš svet ni čuden, ampak poln čudežev in čudovit. Pa čeprav samo znotraj našega mehurčka.
Suzana Clara