Zaključki vedno vodijo do novih začetkov. Če jih ne bi bilo, bi bilo naše življenje ena sama dogodivščina, tako pa doživljamo zaključke in nove začetke. Velikokrat nam je hudo, ko nam življenje pred nosom zapre vrata in ne moremo več po stari poti. Velikokrat sploh ne vidimo, da nam je življenje odprlo nova vrata ali pa okno, vseeno je. Hudo nam je zapustiti staro in začeti živeti novo. Največkrat konec doživljamo kot veliko spremembo v kateri se vse spremeni in začne popolnoma nekaj novega. Pogosto to tudi drži, ni pa nujno. Realnost v kateri živimo si ustvarjamo sami. Res je, da na nas vpliva okolje v katerem živimo, če pogledamo večjo sliko. Če pa pogledamo nas in naše življenje pa je naša realnost naša skrb in naša priložnost. Ko se določeno obdobje našega življenja zaključuje, oziroma ko prerastemo okvirje v katerih smo živeli, to pomeni našo svobodo in naš nov pogled na svet. Ni nujno, da ta nov začetek pomeni nov pogled na svet tudi za našo okolico. Naša okolica je takšna kot je. Ne smemo pozabiti, da ljudje s katerimi živimo imajo prav tako kot mi svojo pot. Nobene pravice nimamo zaključevati njihovih poti, ali kakorkoli namerno v svojo korist vplivati nanje.
Potrebno je samo sprejeti okolje v katerem živimo in z Ljubeznijo najti srečo, ki jo iščemo. Katerekoli okoliščine so primerne, katerikoli prostor in čas sta primerna. Nesmiselno se je pritoževati nad okoljem in pogoji v katerih smo se znašli. Smiselno pa je dati vse od sebe, da bomo v danih trenutkih, v danih pogojih preživeli. Smiselno je dati vse od sebe, da bomo v tem času in prostoru kjer bivamo našli to kar iščemo in kar želimo. Ko ugotovimo, da biti Ljubezen vedno in povsod pomeni popolnoma novo realnost za nas, se spremenimo in naše življenje postane pravljica. Naše življenje postane to kar si želimo in dosegamo stvari o katerih smo nekoč lahko le sanjali. Ljubezen je valuta s katero je v tem nesmiselnem času smiselno kupovati in trgovati. Ko začnemo vse plačevati z Ljubeznijo se naše življenje spremeni. Postanemo popolnoma druga oseba, brez strahu. Več imamo Ljubezni v sebi, manj imamo strahu. Torej se je nesmiselno pritoževati nad razno raznimi vplivi, ki v nas vzbujajo strah. Smiselno je v sebi gojiti Ljubezen, da ni prostora za strah v naših energijah. To ni odgovornost politike in zunanjega sveta, to je popolnoma naša svobodna odločitev. In nihče nam tega ne more preprečiti in v tem je naša moč.
Kaj lahko se nam zgodi, da smo se znašli v okolju v katerem vlada panika in težko depresivno razpoloženje. Vprašati se moramo zakaj nas je življenje postavilo prav v to vlogo, na to mesto. Ni lahko, pa vendarle smo z razlogom pristali v taki situaciji. Ker so nižje energije težje in lahko tudi zelo močne, nas lahko kaj hitro potegne navzdol. In ko smo spodaj lahko gremo samo še navzgor. Ni prav velika umetnost izbire kaj nam je za narediti. V kateremkoli položaju teme smo se znašli je potrebno prižgati luč, da bomo pregnali temo. Naša izbira je kdaj se odločimo za prižig luči. Pravzaprav je naša odgovornost, da prižgemo luč. Naša odgovornost je, da prižgemo luč, takoj ko se zavemo, da smo se znašli v temi. In nagrada, ki jo dobimo je ta, da bomo tudi mi v svetlobi in se ne bomo več bali, ker bomo spregledali. Ko enkrat spregledamo in spoznamo, da lahko z lučjo preženemo vsako temo, smo se osvobodili največjih strahov, ki so vladali v našem življenju. In ko smo luč, ne izbiramo več situacij v katerih bomo luč, ampak svetimo vedno in povsod.
Ko smo vedno in povsod Ljubezen ugotovimo, da se je naša realnost precej spremenila. Seveda na naši poti srečujemo ljudi, ki so v povsem drugačnem stanju kot mi sami in takrat je za nas največji izziv še naprej ostati v stanju Ljubezni. To je naše ponovno rojstvo, rojstvo v lepši svet, ki ga gradimo okoli nas. Da pa se lahko vedno znova rojevamo, moramo tudi kdaj pa kdaj umreti. Moramo pasti, da lahko vstanemo, moramo biti na tleh, da se lahko dvignemo. Naše življenje je polno nasprotij in prav ta nasprotja ustvarjajo mavrico in razgibano življenje. Problem je takrat, ko zapademo v sivino, pa še takrat ugotovimo, da obstaja več odtenkov sive barve. Naša naloga pa je, da ustvarjamo mavrico življenja, da obarvamo svet z našimi kvalitetami. Svet potrebuje naše kvalitete in talente, svet potrebuje vsakega izmed nas. Zato je potrebno pokazati vse kar zmoremo, potrebno je pokazati svojo svetlobo. Zato ker je potrebna. Potrebna je v vsaki situaciji. In, ko na svoji poti srečamo osebo jezno na ves svet, je modro ji priskočiti na pomoč z našo svetlobo. To ne pomeni pametovati kako naj živi, to pomeni razsvetliti ji pot po kateri hodi, pa čeprav se nam zdi nesmiselna. Ne moremo vedeti kakšno je njeno učenje. Lahko pa svetimo. Ko svetimo je naš svet topel in razsvetljen, ko svetimo vidimo ljudi okoli sebe, ko svetimo grejemo okolico. Zato je naša luč potrebna. Tukaj in zdaj, vedno in povsod. Nesmiselno se je spraševati ali smo poklicani. Smo. In luč je naše orodje.
Suzana Clara