Um in srce. Neprestano se bije boj med tem kaj vidimo s srcem in kaj z umom. Kaj je torej resnično v svetu v katerem živimo? Pravzaprav je toliko svetov koliko je umov. Koliko nam um zamegli resnično sliko? Pravzaprav je to vzrok zakaj se ljudje v našem svetu spreminjamo oziroma spremenimo, ko nekaj časa preživimo skupaj.
Vsak od nas v sebi nosi sanje. Sanje o svetu v katerem živimo in sanje o svetu, ki bi ga radi živeli v prihodnosti. S temi sanjami srečujemo druge ljudi, ki v sebi tudi nosijo sanje o sedanjosti in sanje o prihodnosti. Naša želja je, da te svoje sanje uresničimo. Torej uresničevanje naših sanj je to, da jih iz uma spravimo v srce. Preprosta zadeva bi pomislili. Resnica pa je takšna, da nas ta svet ne uči živeti s srcem. Če imamo srečo in smo izbrali takšne starše, ki se ne bojijo živeti s srcem smo se tega naučili, če pa starši tega niso dobili od svojega okolja, pa smo več ali manj prepuščeni lastnemu raziskovanju. Pravzaprav smo prepuščeni sami sebi in energijam, ki nas obdajajo.
Živimo v času, ko nam je vse na dosegu roke. Takoj lahko kupimo karkoli potrebujemo v fizičnem svetu. Kaj pa ostali svet, ki je veliko večji kot fizični? Tudi v tem svetu je vse dosegljivo. V zadnjih letih se energije veliko bolj odpirajo, kot so se nekoč in svet okoli nas je veliko lepši, kot je bil kadarkoli prej. Veliko več možnosti nam je na voljo, kot nekoč. Problem pa nastane v tem, da nas fizični svet veliko boj privlači, kot pa oni drugi. Najbrž zato, ker je z umom navidezno veliko lažje živeti, kot pa s srcem. Fizični svet se veže na um bolj kot pa na srce. Ima pa srce veliko večjo kapaciteto dojemanja tega nefizičnega sveta kot pa um. Um ga ne sprejema, ampak ga ustvarja. Um ustvarja sanje. Sanje pa so projekcija tega kar smo v sebi zares.
V sebi nosimo veliko bolečine, ran in težkih energij, ki so ostanek naših prejšnjih življenj ali pa smo si jih nabrali do sedanjega trenutka. Zato živimo to kar imamo v sebi. Zato živimo bolečino, zato živimo strah in zato živimo življenje v katerem nemalokrat trpimo. Naš um pa še dodatno projecira situacije, ki bi se lahko zgodile, pa se nikoli ne bodo in zaradi teh situacij nas je strah in ne zmoremo svobodno in srečno živeti.
Pot, ki nam jo kaže srce pa je povsem drugačna in druga. Srce želi, da vidimo svet preko srčnih energij in ne preko uma, ki je poln slik, ki nimajo nič skupnega z našim resničnim življenjem. Srce želi, da živimo to kar smo. Le tako lahko gradimo odnose, ki so kvalitetni in trajni. Res je, da se moramo razkriti in pokazati svojo bolečino. Vendar le na način, da pogledamo kaj je pod kopreno bomo lahko pozdravili in spremenili to kar nam ne da dihati. Ni krivde, ni slabih ljudi, smo samo mi, ki v sebi nosimo rane in te rane se bojimo pokazati in bojimo se pogledati vase. Kadarkoli okoli sebe trosimo sodbe o drugih ljudeh iz nas govori nemoč prepoznati ali se soočiti s svojimi lastnimi ranami.
Bolj smo pozdravljeni, manj imamo v sebi ran in strahu, manj imamo potrebo po sodbi sveta okoli sebe. Če smo srečni in živimo v srcu, nimamo potrebe govoriti o drugih in soditi njihov način življenja. S sodbami ustvarjamo projekcijo svojih ran in težkih energij, ki jih nosimo v sebi. Zato torej potreba po sodbi nekoga, ki je uspešen in izgleda srečen. Ob taki osebi nam energije pritisnejo na tiste dele nas, ki pravzaprav trpijo in nam pokažejo kje je treba nekaj narediti.
Edina modra pot v tem svetu je živeti s seboj. To ne pomeni, da živimo sami, to ne pomeni, da gremo na drug konec sveta, kjer nas nihče ne pozna in imamo mir. To pomeni, da v krogu ljudi s katerimi živimo, zares živimo sebe. Na začetku, ko smo polni ran je to pravzaprav zelo burno in velikokrat težko življenje. Čas pa prinese izboljšanje, če delamo na sebi. Pravzaprav je delo na sebi edino kar se nam zares splača. Z delom na sebi bodo projekcije, ki jih dajemo svetu lepe oziroma ne bomo imeli več potrebe po projeciranju samega sebe, ampak bomo enostavno samo mi. Samo mi smo tudi potrebni v našem življenju. In, ko smo zares mi, v sebi začutimo neizmerno lepoto in srečo. Takrat opazimo na tisoče lepih majhnih stvari, ki nas obdajajo pa jih prej nismo videli. Bili smo preveč zaposleni s tem, da bi prikrili zaresno lepoto naše duše, strah nas je bilo, da bi ljudje s katerimi živimo, videli kdo in kaj smo. Nismo imeli spoznanja, da smo pravzaprav lepi takšni kot smo. Ljudje okoli nas, pa so v naše življenje prišli zato, da nam pokažejo, kje so naše rane in, da nam stojijo ob strani, ko bomo te rane zdravili. To velja tudi za tiste, ki se nam v tem trenutku zdijo nemogoči, hudobni, skratka slabi. Potrebno se je zamisliti, koliko projekcije je pravzaprav v tem našem trenutku.
Saj veste Mali princ je rekel: “Če hočemo videti, moramo gledati s srcem.”
Suzana Clara