Skoraj vsi ljudje si želimo mirno, urejeno življenje. Zagotovo je to zelo verjetno in možno doseči, ampak stvar ni tako preprosta. Na svet smo si prinesli različne talente in možnosti. Nismo enaki in to je dobro, da se zavedamo. Imamo različne talente in imamo različno prtljago, ki smo jo prinesli s seboj. Nato je tukaj še naše okolje in vzgoja. Okolje vpliva na nas, pa če si to priznamo ali ne. Mi vplivamo na okolje in to bolj, kot si lahko predstavljamo. Mogoče se nam zdi, da nas nihče ne opazi in ne upošteva našega mnenja ali želja. Pa vseeno temu ni tako. Imamo vpliv.
Sreča je odločitev. To ugotovimo, če se vsaj malo začnemo zavedati sebe in našega delovanja. Sreča ni posledica tega kar nam dajejo drugi, ni posledica materialnega statusa, sreča je to, da se v danem trenutku pozitivno odzovemo na situacijo v kateri smo se znašli. Zmotno mišljenje o sreči je, da mislimo, da bomo srečni takrat, ko bomo to in to naredili, ko bomo to in to dobili. Ko pridemo do konca neke zgodbe je pred nami že nova in velikokrat pozabimo, da bi uživali v opravljenem delu in bili srečni. Sreča je. Odločitev je, da bomo uživali v tem kar imamo in ne bomo svoje pozornosti usmerjali v to kar nimamo.
Seveda to ne pomeni, da ne delamo na svojih ciljih in željah, to pomeni prav nasprotno. Pomeni, da bomo z vsemi svojimi močmi delali v smeri, ki si jo želimo. Če smo dobre volje in pri delu uživamo, potem je ta sreča še večja, predvsem pa je večja naša moč delovanja, ker ne izgubljamo moči z jezo in nezadovoljstvom. Zelo modro je ne iskati sanjske službe in dela, ampak narediti svojo službo in delo sanjsko. Kako to doseči?
Da pridemo do nekega določenega cilja je za to potrebno veliko narediti. Za nekatere cilje se trudimo celo življenje. Pridemo do neke točke in že mislimo, da smo tam, pa se nam cilj spet izmuzne. To se dogaja tako dolgo, dokler nam ne pade kapljica čez rob in naredimo preboj. In ko to naredimo se nam razjasni. Cilj dosežen, ali pa ugotovimo, da želimo čisto nekaj drugega.
Ko smo v situaciji, da nam nič ne gre, ko se nam zdi, da stojimo na mestu, moralo bi se že zgoditi, ker se trudimo in delamo, takrat je čas, da se odločimo za spremembo. Brez preboja ni spremembe. Brez odločitev ni spremembe. Obstajata dve vrsti prebojev. Prvi je tisti, ki ga zaznamo kot pok v svojem življenju in pravzaprav tudi je pok. Takšen pok lahko pomeni eksplozijo in takšne so tudi posledice. Lahko za seboj pustimo razdejanje ali pa si uničimo nekaj kar smo kar nekaj časa gradili. Do tega poka pride zato, ker se je v nas nabralo že toliko gneva, razočaranja in jeze, da nas raznese in v tistem trenutku nam ni mar za posledice. Če nimamo težav svojim vedenjem preboji te vrste niso pogosti in se zgodijo nekajkrat v življenju, ali pa sploh ne. Če se nam dogajajo pogosto, imamo resen problem in je potrebno poiskati strokovno pomoč. Bolj pogosti so preboji druge vrste.
Druge vrste preboj je bolj mirne narave in tudi veliko bolj trajen in prijazen do nas in okolice. Do njega pride zato, ker v sebi zaznavamo nezadovoljstvo, ko nam nekaj ne gre ali pa se ne zgodi. Na podlagi tega sprejmemo odločitev. Da to odločitev speljemo, pa moramo narediti preboj v svojem razmišljanju in delovanju. Če za prvo vrsto preboja potrebujemo določeno količino jeze in agresije, za drugo vrsto preboja potrebujemo pogum. Tisti pravi pogum iz dna naše biti. Pogum, da si upamo nekaj narediti drugače, kot smo delali do sedaj. Pogum, da tokrat svoje nezadovoljstvo rešimo na drugačen način. Pogum, da bomo težavo tokrat odpravili drugače. In prav pomanjkanje poguma je v glavnem vzrok za nesrečne življenjske zgodbe.
Pogum je odvisen od nas. Res je, da na nas vpliva tudi okolje, naša preteklost in še kaj. Želimo si biti pogumni, pa nam velikokrat ne uspe. In prav v teh trenutkih, ko nam zmanjka našega poguma, želimo to prikriti in najdemo krivca v okolju, da mu lahko to naprtimo na ramena. Lahko mu to povemo ali pa samo meljemo v naši glavi. Vse skupaj to potem vodi v naslednje nezadovoljstvo, ko je ponovno potreben preboj. Prve ali druge vrste.
Modro se je zavedati, da potrebujemo spremembo, če smo v našem življenju nesrečni. Potrebujemo preboj, za preboj pa potrebujemo pogum. Nihče od nas si ne želi tistih hudih prebojev, ki uničujejo in za seboj puščajo opustošenje. Takšni preboji ranijo tudi nas. Želimo si preboje, ki bodo v naše življenje prinesli blaginjo in srečo. Ko naredimo takšen preboj v sebi začutimo neizmerno moč in ponos, da smo nekaj premaknili naprej. Takrat je zares čas, da se zavemo, da smo bili pogumni in si to za kar smo se borili zares zaslužimo.
Suzana Clara