Več ali manj smo bili vsi vzgojeni v smeri, da če smo karkoli ušpičili neumnega, ali kogarkoli prizadeli, ali naredili kar ni bilo “prav”, smo se tej osebi ali osebam opravičili. Kaj pravzaprav z opravičilom naredimo?Zagotovo se malce spustimo s svojih višin in priznamo svojo napako. Pri tem lahko zelo trpi naš ego in velikokrat lahko imamo občutek, da ego nasprotne strani zraste. Z iskrenim opravičilom, odgrnemo ego zaveso in dovolimo ljubezni, da prevzame kontrolo. To je vsekakor dobro za našo okolico, predvsem pa je dobro za nas, saj naše energije izhajajo iz ljubezni. In če živimo iz ljubezni imamo v prvi vrsti korist mi in posledično vsi okoli nas.
Najtežje opravičilo je opravičilo, ko se moramo opravičiti samemu sebi. Vsa naša vzgoja, vso naše razmišljanje, vsaj moje je, temelji v glavnem na tem, kaj naredimo drugim ali pa kaj dobimo od drugih. Ko razmišljam o opravičilu sama sebi, se znajdem v vlogi tistega, ki je prizadel in hkrati v vlogi prizadetega. Velikokrat je lažje reči oprosti, kot pa oprostiti.
Vprašajmo se: “Kakšno življenje živim v tem trenutku? Je moje življenje v skladu z mojimi vrednotami? So moje odločitve, odločitve iskrenosti in ljubezni do sebe?”
Vsi imamo svoje vrednote v življenju. Če tudi mislimo, da jih nimamo, to pomeni samo to, da so nekje globoko zakopane in čakajo, da se pokažejo. Naša duša jih pozna, naša duša ve zanje. Dane so nam bile v naše življenje za lažje odločanje. So kot prometni znaki, ki nas vodijo po poti. Če jih poznamo, jih vidimo in jih upoštevamo, bo naše potovanje po poti življenja varno in veliko manj naporno. Varno bomo prispeli do svojega cilja.
In takrat, ko opazimo, da smo svoje vrednote potlačili, jih pohodili ali jih kako drugače ranili, takrat je čas, da sami sebi rečemo: “Oprosti.”
Če do sedaj niste razmišljali v tej smeri, da bi si oprostili odločitve iz preteklosti, da bi si oprostili dejanja, ki so se izkazala za “napačna”, potem je ta trenutek čisto pravi, da se zazrete vase in si oprostite. Začutite hvaležnost do vseh odločitev, do vseh dejanj preteklosti. Potrebno je zelo malo, a po drugi strani za to dejanje potrebujemo veliko poguma. To je prvi korak, da začnemo ljubiti sebe, iz globin in iz resnice. In dosegli bomo Ljubezen do sebe. No, vsaj prvi korak Ljubezni do sebe.
Lep dan vam želim,
Suzana Clara