Pride v življenju kdaj kakšen trenutek, ko bi se najraje odklopili od vseh in od vsega in pobegnili nekam, kjer bi bili čisto sami. Pride kdaj trenutek, ko imamo okoli sebe ogromno ljudi, pa se počutimo, kot da smo sami na celem svetu. Naše življenje v veliki meri krojijo čustva in občutki. Dani so nam bili zato, da uživamo v življenju, da nas vodijo, pravzaprav pa v veliki meri zato, da je naš svet barvit in lepši. Pa temu seveda ni vedno tako.
Kljub temu, da želimo biti srečni, da smo prepričani, da delamo dobro, prepričani smo, da smo dober sodelavec ali sodelavka, prepričani smo, da smo dober partner ali partnerica, prijatelj ali prijateljica in še bi lahko naštevala, pa je na svetu toliko groznih sodelavk in sodelavcev, nepravih prijateljev in prijateljic, nemogočih partnerjev in partnerk. Kje se izgubijo tisti dobri in od kod izvirajo slabi? Ja, ta svet je res čustveno obarvan. Odvisno od tega kako gledamo nanj, kako ga sprejemamo.
Na svet vedno gledamo skozi svoje oči, zato so nam bile dane. Z očmi vidimo oblike in barve. Pri tem nam pomagajo še ostala čutila. Vsa čutila imamo ljudje različno razvita, zato iste stvari lahko vidimo drugače, pa če govorimo samo o fizični obliki v fizičnem svetu, ki je dokazljiv. Ko pa dojemanju dodamo še čustva, pa se zadeva še veliko bolj zakomplicira. V to dojemanje se vplete naše otroštvo, naše preteklo življenje, naše izkušnje in še bi lahko naštevala. Svet vidimo skozi naša čustva, skozi naše izkušnje, ki pa so zelo različne. In zato pride do tega, da mislimo, da smo super in dobri, drugi pa nas ne dojemajo tako, da želimo na nekoga zliti vso Ljubezen, ki jo premoremo, pa tega nekdo ne zna in ne zmore sprejeti.
Premalokrat pomislimo, da smo tudi mi lahko zlobna sodelavka ali sodelavec, čudna partnerica ali partner in neprava prijateljica ali prijatelj.
Vsi ljudje pa imamo še nekaj, na kar premalokrat pomislimo in to je naša duša. Ljudje smo povezani tudi na nivoju, ki ga včasih niti ne priznavamo, še manj pa opazimo. Ta naš dušni nivo je zelo pomemben, saj smo pravzaprav v osnovi vozilo in tempelj naše duše. In ta duša ima pomen, ta duša usmerja naše življenje, pa včasih tega sploh ne opazimo. Z vsemi temi ljudmi okoli nas imamo dušne povezave, ki imajo svoj smisel. Zelo modro je, da začnemo vsaj delno sprejemati ta dušni svet, vklopimo še to gledanje, potem se nam odprejo nova obzorja. Potem delo prodajalke na blagajni v veliki trgovini, ni več monotono, ampak postane zanimivo, saj dnevno do nje pride zelo veliko različnih duš, ki želijo obarvati njen monotoni svet, pa ona tega največkrat sploh ne opazi. Iz dneva v dan hodi v monotono službo, kjer se na videz nič ne dogaja, na dušnem nivoju pa se dogaja nešteto srečanj in pozdravov duš. In, ko začnemo gledati na ta način opazimo, da je svet pravzaprav zelo prijazen, do vseh nas. Na dušnem nivoju je namreč Svetloba, ki žari in greje.
Kaj in kdo torej v naš svet vnese zlobne ljudi, lažnivce, tirane in podobne, ki nam grenijo naše življenje? Ja, zelo velika možnost je, da se to dogaja zaradi naših lastnih čustev, ki jih gojimo in hranimo. Tako smo zaverovani v naš prav, tako zelo hranimo naša čustva, da pri tem pozabimo, da obstaja še dušni nivo, na katerem je Svetloba. To pomeni, da v vsaki osebi lahko prepoznamo dušo, ki je Svetloba. Ko pridemo v konflikt pomeni, da sta se srečali dve duši, ki imata različna čustva in izkušnje, ki so v konfliktu, včasih takem, daje zelo hudo. Pomeni pa tudi to, da ste se srečali dve duši v Svetlobi. In ti dve duši se vidita in komunicirata, sta povezani in se imata radi.
Ko uspemo svet videti na tem dušnem nivoju, potem postane naše življenje pravljica, kar v svoji čisti osnovi tudi je. Takrat se zavemo, da med popolnimi tujci nikoli nismo sami, da je okoli nas veliko duš, ki komunicirajo z nami. Takrat ugotovimo, da imamo v sebi strah, da bi okolici pokazali svojo dušo, takrat ugotovimo, da je tudi ljudi okoli nas strah, da bi pokazali svojo dušo. Ugotovimo, da smo na nek čudovit, nam nerazumljiv način povezani. Naša duša je večna. Neskončno se trudi, da bi vodila naše življenje, pa je zelo velikokrat ne slišimo. Prihaja iz Svetlobe in Ljubezni, zato nam dovoli nespametne življenjske odločitve in jih spoštuje, spoštuje našo svobodno voljo. Za našo dušo je celo naše življenje samo trenutek. In iz tega trenutka smo sposobni narediti celo dramo in konflikte. In zato trpimo. Trpimo zato, ker smo preveč trmasti in oholi, da bi na svet pogledali še z druge plati, da bi prisluhnili naši duši.
Tudi zato so meditacije zelo priporočljive. Zato, da se v tem svetu, ki smo si ga zgradili in v katerem se nam velikokrat vse, razen naše duše zdi pomembno, zato da se za trenutek ustavimo in ustvarimo tišino, da lahko naša lastna duša spregovori. V tej tišini imamo več možnosti, da se prebudimo in jo slišimo, da odvržemo nesmiselne stvari. In, ko smo sposobni vsaj malo slišati svojo lastno dušo, potem smo pripravljeni videti tudi druge duše okoli nas.
Ko smo v žalosti, ko mislimo, da je življenje do nas krivično, ko nam nič ne gre, takrat je čas, da si vzamemo trenutek zase. Če ne prej, takrat je čas, da svojo dušo zaprosimo, da nas objame, da se prepustimo njenemu objemu. Tako kot nas je mama v otroštvu objela, ko smo padli in nas je bolelo in nam je na uho šepetala, da bo še vse dobro, tako nas naša duša objame in nam prišepne, kaj je dobro, da naredimo, kako se bomo izvlekli iz zagate. Samo prositi jo moramo, da nas objame in nas drži v svojem objemu. V težkih trenutkih se je samo potrebno spomniti na njo.
In tako ugotovimo, da nikoli nismo sami. In tako ugotovimo, da ni potrebe, da smo sami. Tudi ta trenutek nismo sami.
Pošiljam vam dušni objem,
Suzana Clara