Naše življenje nam ponuja veliko možnosti. Najhuje je, ko pridemo do določene točke ali v stanje, ko nas samo življenje neha zanimati. Kot otrok smo bili zelo radovedni. Vse osnovne stvari, ki jih znamo, kot so hoja, govor, spoznavanje ljudi in stvari, vse to smo spoznali v svoji otroški radovednosti. Nismo bili vsi enaki, nekateri bolj radovedni, drugi manj. Nekatere ta radovednost nikoli ni izpustila, nekatere pa že kar hitro v mladosti. To je radovednost, naučiti se nekaj novega vsak dan, vsako sekundo. To je radovednost, kaj nam življenje ponuja in kaj nam prinaša. Radovednost, kje lahko izboljšamo svoje kvalitete. To pomeni biti prisoten tukaj in zdaj.
Z radovednostjo do svojega lastnega življenja, se lahko vsako sekundo naučimo kaj novega. S tem si nabiramo življenjsko modrost in znanje. Vse prevečkrat tudi radovednost preusmerimo na druge in se učimo o drugih ljudeh in o njihovem življenju. Tako izgubljamo svojo modrost in tratimo energijo, ki je namenjena nam. Govorim o vsakdanjem življenju, ne o izobrazbi.
Velikokrat slepo sledimo današnji modi in poslušamo zgodbe o drugih ljudeh. Polni so jih časopisi, polna jih je televizija. Nič ni narobe s tem, da smo informirani, nič ni narobe, če beremo časopise in gledamo TV. Vse to je zelo poučno, poučne so tudi laži, če le znamo z modrostjo pogledati nanje. Ni pa preveč modro, če to postane smisel našega življenja. Če vsako sekundo razmišljamo o ljudeh in stvareh, ki nimajo z našim življenjem nič skupnega. Vsaka stvar ima dve plati, pravi stari rek. Tudi laži in informacije o drugih ljudeh so lahko koristne. Zelo modro se je vprašati: “Je to moj problem?” in pa “Kaj imam jaz od tega?” Seveda je včasih potrebno ponuditi pomoč, ko nas ne prosijo, včasih je potrebno razmišljati o stvareh, ki se nas ne tičejo. Te stvari imajo moralno noto, če pa to postane naše življenje vsako sekundo, pa izgubljamo čas z drugimi, namesto, da bi se sami učili svoje modrosti.
Ko srečujem ljudi v depresiji, ugotavljam, da sta prav radovednost in želja po učenju čisto usahnila. Najbrž se ne boste strinjali, če rečem, da je depresija naša odločitev. Res je težko, ko se znajdemo na poti, ki za nas nima več smisla. Vsi smo se že kdaj znašli v trenutku, ko je vse izgubilo smisel. Ta trenutek je lahko trajal kar nekaj ur ali celo dni. Nato pa smo ponovno dobili smisel nazaj. Vmes pa smo se nekaj naučili o sebi in razrešili kakšno dilemo. Rešitev se je skrivala v nas, v naši radovednosti do življenja in v pripravljenosti, spoznati nekaj novega in seveda sprejeti svet okoli nas.
V sebi imamo še vedno delček tistega otroka, ki nas je v naših rosnih letih naučil hoje in prvih besed, še vedno se skriva v nas naš notranji otrok, ki vsakodnevno kriči in nas napeljuje k radovednosti do življenja. Če smo v tem trenutku v slabi koži, se moramo zavedati, da je naša odgovornost kaj smo z njim naredili. Modro je pogledati, kaj se dogaja z našim notranjim otrokom, kako odreagiramo, ko nas napeljuje, da bi včasih za trenutek slekli plašč odraslosti in se prepustili svojim sanjam. Ja, naš notranji otrok še vedno sanja. Vseeno je koliko smo stari. V vsakem trenutku našega življenja mu lahko prisluhnemo. Skupaj z našo dušo nam ponujata in kažeta naše talente ob katerih nam zapoje naše srce. In ni res, da jih ne zmoremo uresničiti. Kaj ima svet, ki se nam včasih zdi tako siv z našimi sanjami? V rokah imamo barve mavrice, lahko ga obarvamo po svoje. Tudi iz pobarvanke lahko nastane lepa slika, če se potrudimo. Pa nam je nekdo pred nami že narisal osnutek. Lahko se vživimo in pobarvamo vse te like. Prav tako lahko pobarvamo ta naš svet, za katerega se nam zdi, da nam ga rišejo drugi. Če nimamo poguma narisati svoje slike, pa pobarvajmo list v pobarvanki, ki se ji reče svet okoli nas. Samo potrebno je dovoliti našemu notranjemu otroku, da se izrazi in nas popelje na pot barvitega življenja. Pa da se ne utrudimo preveč, za začetek vzemimo v roke eno barvico in delajmo korak po korak.
Pa se ponovno zavedajmo sedanjega trenutka. Časa in prostora v katerem se sedaj nahajamo. Vprašajmo se, če nam ustreza ali bi raje ustvarjali ali živeli kje drugje? Kaj nas uči situacija v kateri smo se znašli? Bodimo pripravljeni se osredotočiti nase in se naučiti nekaj novega, o sebi in o poziciji v kateri smo. Glede na to, da še vedno živimo in smo še vedno tukaj na Zemlji, je zagotovo v tem trenutku nekaj kar lahko ustvarimo in nekaj kar se lahko naučimo. Predvsem pa dovolimo, skozi nas čas in prostor, našemu notranjemu otroku, da se izrazi in da nas vodi. Skupaj z našo dušo nam bosta obarvala življenje v mavrico in nas potegnila iz sivega vsakdana. Samo dovoliti je treba in sprejeti in se učiti. Iz situacij, ki nam jih v tem trenutku ponuja Življenje.
Mavričen pozdrav,
Suzana Clara