Zgodi se, da nam tempo življenje večkrat kar spodmakne tla pod nogami. Lahko se nam zgodi kaj lepega ali pa kaj hudega, učinek je isti. Če nimamo dobrih korenin nas sreča ali nesreča v hipu lahko izruvata. Tako kot se drevesa borijo z nevihto in vetrom, tako se mi borimo s situacijami, katere nam na našo pot prinese življenje. Tako kot pri drevesih preživijo tista, ki imajo najmočnejše in najbolj globoke korenine, tako zares živimo Življenje, če svoje življenje gradimo na trdnih temeljih. Smo prebivalci Zemlje in zemlja je tista, ki v nas vzpostavi ravnovesje. Za nas veljajo vsi zakoni narave. Iz narave lahko dobimo ali pridobimo vse nauke in vse kar potrebujemo. Pa se zdi, da so se časi spremenili, da ni več pomembno kakšen odnos imamo do Zemlje. Izmislili smo si tehnike, posebno pridelavo hrane in še kaj, samo, da se počutimo nad vsem. Kot ljudje se velikokrat počutimo vzvišeni. In tako na naši poti pridemo do situacij, ko ne najdemo več smisla, ko enostavno ne vemo kam pelje naša pot in naše življenje.
Zemlja ima za nas odgovore. Vsako sekundo nas vleče k sebi, da ne odletimo nad oblake pravzaprav vse kar vidimo in je, vleče k sebi. Poskrbi za nas, nas hrani in zdravi. In ko izgubimo stik z njo naše fizično življenje začne hirati. Počasi smo brez močnih korenin in vsak veter nas lahko odpihne. Nič hudega, če je naše življenje sedaj takšno. Vsako sekundo imamo priložnost, da se povežemo z mamo Zemljo. Če smo že zelo zabredli in smo zelo nad oblaki, bomo njeno energijo malce težje sprejeli, zato moramo biti potrpežljivi, pa ne z Zemljo ampak sami s seboj.
Skozi nas teče steber svetlobe, ki je navzgor vpet v Univerzum in navzdol v mamo Zemljo. Na nek način smo otrok, ki je povezava med nebom in zemljo, med mamo in očetom. Mi potrebujemo Zemljo in Zemlja potrebuje nas. In, ko se začnemo tega zavedati, se naše življenje obrne na bolje. Ko čutimo svoje korenine se zavedamo, kaj želimo doseči, v svojih energijah čutimo cilje in sprejmemo obilje. Veliko priložnosti imamo pred nosom pa jih ne vidimo. Za nas niso dovolj zanimive, ker gledamo predaleč naprej in nismo v tem trenutku. Ta steber Svetlobe, je Ljubezen med mamo Zemljo in očetom Univerzumom. In ta Ljubezen nam je vedno in povsod na voljo, samo dovoliti si moramo. Ljubljeni smo. Sprejeti smo. Narava nas sprejema takšne kot smo, drevesa nas s svojimi krošnjami in koreninami pričakujejo, da si ob njih spočijemo. In ko sedemo pod drevo, ko začutimo korenine in krošnjo, takrat pridemo v stik s Polji miru in takrat občutimo Ljubezen. Univerzalno ljubezen, ki nam je vedno in povsod na voljo. Na voljo nam je takrat, ko vidimo ljubljeno osebo, takrat, ko se veselimo svojih otrok, na voljo nam je takrat, ko dosežemo uspehe. Vse premalo pa se zavedamo, da na je ta ista Ljubezen na voljo tudi takrat, ko smo v težavah, takšnih ali drugačnih, velikih ali malih. Ljubezen mame Zemlje nas čaka.
Kjerkoli smo lahko pridemo v stik z zemljo. Lahko gremo v naravo, sezujemo čevlje in pod podplati začutimo božajoč dotik mame Zemlje, če imamo vrt, se z rokami dotaknemo zemlje, jo obdelujemo in z Ljubeznijo posadimo rastline, če živimo v mestu in nam vse to ni na voljo, pa si kupimo kakšno lončnico, ali njih več, za našo dušo. Opazujmo ta zeleni svet okoli nas. V sebi bomo začutili mir in spokojnost. Dajmo rastlinam svojo Ljubezen in dovolimo si začutiti njihovo. Ljubljeni smo. Vedno in povsod.
Suzana Clara